Otranto, 18. do 23. julij 2020

Že ko smo prihajali v Otranto, smo vedeli, da razmere za plovbo naprej proti severu vsaj nekaj dni ne bodo ugodne. Pa vendarle smo upali, da bo severnik v ponedeljek ali torek le popustil, vikend pa bomo izkoristili za podrobnejše spoznavanje Otranta. Mesto je staro, vedno na prepihu, čuvaj na vstopu v Jadran. Otrantska ožina meri do Albanije manj kot 40 nm (dobrih 70 km), kar je v ugodnih pogojih le 8 ur plovbe. Danes je mesto izrazito turistično, z evropskimi sredstvi so zgradili tudi kar veliko marino. Pred 4 leti smo se norčevali iz njih, ker je bil večji del čisto plitev in pomoli s privezi prazni (fotka je na v dnevniku iz julija 2016). Zdaj so vsi privezi zasedeni, res je, jadrnic skoraj ni, čolnov pa kolikor hočeš. Pet dni smo bili privezani na pomolu pred Guardio Costiero (40 eur/dan – brez toalet), tri dni pa smo kljub vetru in valovanju preživeli na sidru.

Daljši postanek v Otrantu je skiper namenil urejanju težav, ki jadralca vedno spremljajo kot bolhe berača. Še posebej, če barka ni več rosno mlada. Ker je bil koloturnik navijalke genove obešen na krmno ograjo, genova pa se je upirala navijanju, je popustila ograja in se za dobrih 5 cm pomaknila naprej. Zajle so zgubile napetost in se žalostno pobesile. Na privezu je bila dobra prilika, da situacijo obrnemo. Koloturnik smo pritrdil na obalo in krmno ograjo z vrvjo preko vinča potegnil nazaj na njeno mesto. Sicer pa smo imeli od sobote dalje mnogo bolj neprijeten problem. Napolnil se je tank za črno vodo (wc). Nočno tihotapsko odpiranje ventila ni obrodilo uspeha, obiski bližnjega kafiča in javnega WC-ja pogosti. Neuspešna so bila tudi potapljanja s poskusom bezanja v izlivno odprtino in tudi Mr.Muscolo. Nič. Poklicali smo službo za praznjenje greznic, čez dobro uro so bili na obali in opravili svoje za 50 eur.V železnini smo nabavili in preverili pretok. Problem rešen, posadka zelo hvaležna.

Zadnji problem je pravzaprav največji in še v reševanju. Z VHF antene na vrhu jambora se je odtrgal kabel in padel v jambor. Anteno je prinesla z jambora Zala, ko smo jo dvignili gor v Siracusah in upamo da v Otrantu najdemo mojstra, ki bo to spravil v red. Jok, mož nima časa oz. se mu ne da zafrkavati z napeljevanjem kabla v jambor. Skiper s eje odločil, da anteno namesti na zadnjo pripono in potegnem kabel do nje.

Med najino plovbo po Sredozemlju nisva srečala prav veliko Slovencev, pravzaprav v letu 2018 le en par. In nobenega Hrvata. V tem morju se šele prav zaveš, kako majhni smo. Ker redno spremljam bloge nekaterih drugih jadralcev (ki objavljajo bolj redno kot jaz), sem videla, da je jadtnica Heron zasidrana nedaleč od nas. Povabila sta nas v “njun” zaliv, le dobri 2 nm južno od Otranta. Za S vetrove, ki nas pestijo zadnji teden, je zaliv za Capo Otranto idealno zavetje. V pol urice smo bili tam in sazidrali na 5 m globine, kakšnih 250 m od obale, na kateri je potapljaški tabor, kar zahteva dvojno previdnost. Najprej smo se spoznali na njuni barki, udobnem in za oceansko jadranje urejenem Oceanisu 47. Potem nas je Tomaž peljal na izlet do Boksitnega jezera, ki ponuja izjemne prizore. V kokpitu Altopa, ob steklenici hladnega vina, pogovor o tisoč stvareh z morja, o morju, o ljudeh in o barkah. O doživetjih, ki plemenitijo naše svetove zadnjih 15 let. Noč na sidru je bila mnogo mirnejša, kot prejšnja v Otrantu in še enkrat s eje izkazalo, koliko veljajo izkušnje, ki si jih jadralci izmenjamo med seboj , Lili in Toimaž sta namreč ta zaliv že poznala iz njunih prejšnjih jadranj. Zjutraj smo skupaj spili še kavica in se poslovili z najboljšimi željami. Gremo v isto smer, morda se še vidimo.

Zadnja dva dneva smo ponovno preživeli na privezu pred Obalno stražo kjer nas prijazno pričakata Andrea in Fabrizio. Dokončno smo namfreč opustili upanje, da bomo pravočasno pripluli do Brindisija in tam izvedli menjavo posadke. 23. 7. s enamreč Zala vrača z Easy jetom domov, priletita pa Aco in Tina. Zala je pregledala vse možne javne prevoze, izkazalo s eje, da bi bilo potrebno prenočiti v Lecceju, do tam itti z avtobusom, naprej pa z železnico do Brindisija in nato s taksijem do letališča. Poznajo se korona časi, javne prevoz ne deluje kot prej. Nato poskušamo najei rent a car in v dveh uraj našega odločanja, oddajo še zadnji dve vozili, ki jih imajo. Prijazni šef lokalnega Herza se potem ponudi, da bo za isto ceno kot bi stal najem avta on odpeljal Zalo na letališče in pripeljal Acota in Tino. Saj ni res, pa je! Zalo je potem še peljal skozi staro središče mesta Lecce (nekdanjega glavnega mesta Apulije) in na njihov najboljši sladoled.

Zala je bila z nama dobrih 14 dni, prav veliko dopustniškega jadranja žal ni imela. Ali smo bežali pred vetrom ali pa čakali na sidru oz. privezih zaradi premočnega vetra. Ampak tudi to je realnost jadranja, priložnosti za dopustniško sidranje v romantičnih zalivih bo še dovolj.