Jadranje v Grčijo 2024, 2.del Ericousa (Jonsko morje) – Mesolonghi (Patraško morje), 18.8. – 30.8.
Ericousa – Krf
Po doživetij polni plovbi skozi Otrantska vrata in mirnem počitku na sidru pred luko otočka Erikousa nam sledi prvi dan plovbe po vodah grškega morja. V blagem vetru dvignemo glavno jadro in se odpravimo proti S rtu otoka Krf. Veter stalno spreminja smer, tudi za več kot 20 stopinj. Čez čas se ustali, razvijemo še genovo. Kakšnih 10 minut za nami se v isto smer obrne še ena, malenkost večja jadrnica. 2 jadrnici = regata. Pod polnimi jadri nas počasi dohiteva. Nič ne pomaga, po Kakšnih 20 minutah nas prehiti po odvetrni strani. Blagi ropot njenega motorja nas potolaži. Ko pridemo okoli prvega rta, veter nenadoma pojača na 15 do 20 vz. Z leve pustimo slikovit otoček s svetilnikom, ki mejo pomika daleč proti albanski obali. S polnimi jadri letimo proti najožjem delu preliva med Grčijo in Albanijo, ki je širok le eno miljo. Izkušnja prejšnjega dne mi narekuje, da spustimo glavno jadro, saj v ožini pričakujem tudi do 40 vz vetra. Ko se samo z razvito genovo približamo ožini, mi zavijemo desno v bonaco, veter pa oddivja naprej v Albanijo. Prehiti nas lepa jadrnica pod slovensko zastavo. Ob postanku za kosilo na sidru ugotovimo, da je morje najtopleje doslej.
V popoldanski vročini odjadramo/odmotoriramo proti marini Gouvia, ki je uradna vstopna točka v Grčijo. Prepluli smo skoraj 30 milj v 6,4 urah. Z rezervacijo priveza in vstopom v marino ni težav. Marina je res velika, privez z vodo in elektriko pa nas stane 120 Eur/noč.
Krf – Plataria (kopno Z Grčija)
Nedeljsko jutro se začne z obiskom luške policije. Prijazno dekle hitro ugotovi, da je z našimi papirji vse v redu, da je TEPAI plačan, zavarovanje OK. Napišem še crew listo – seznam posadke, ki jo vestno poštemplja. Plačam še 15 Eur za nevemkaj in zadeva je končana. Srečno pot in uživajte v Grčiji. Še info – z barke lahko vsak dan ulovimo do 5 kg rib, oz. eno, če je težja od tega.
Pitne vode zaradi težav, ki jih imajo, ne dobimo. Z malo slano vodo Alenka in Dušan temeljito opereta Altopo, odnesemo smeti in v kavarni popijemo to in ono. Takoj krenemo proti izbranemu cilju, zalivu Plataria na celini. Sicer smo mislili v zaliv Lakka na otoku Paxosu, pa nam zmanjkuje časa, saj želim priti na sidrišče pred temo. Malo jadramo, malo motoriramo južno od koridorja trajektov iz Igumenice do Krfa. Ti bežijo levo in desno od nas, ni problema. Ponoči so takšna bližnja srečanja manj prijazna. Tik pred otočkom Prasoudi zapoje mlinček. Zelo bojevit tunček trupac mi da kar veliko dela. Ko ga potegnemo iz vode, sem kar malo razočaran, saj tehta “samo” 2 kilograma.
Malo čez peto vržemo sidro pred plažo Platarije. Globina 4 m, damo 20 m verige. Sledi kopanje in pohajanje po plaži. Vedno me malo prizadenejo pokopališča sanj. Suha marina je polna jadrnic, ki očitno že leta niso bile v vodi. Zvečer pa solatna večerja v taverni na obali. 62 eur za 4 osebe. Še dolg sprehod ob obali.
Noč je mirna, vremenska napoved pa slaba, takoj zjutraj jo potrdi grška civilna zaščita, ki nam pošlje opozorila na telefone. Že od srede noči se kuhajo neurja v Ionskem morju. Imamo srečo – jutranje neurje se znese nad Paxosom, našim nesojeni ciljem. V Gaji ena barka potopljena, v Lakki 67 vz viharnega piša. Odločimo se, da ostanemo v Platariji, kamor se zateče vsaj še 20 drugih jadrnic. Nevihte nas mimoidejo, pade le nekaj kapljic dežja. Druga noč na sidru v Platariji je mirna, osvetli jo le polna super luna.
Zjutraj se po pogovoru z marinerom preselimo na privez v marini. Z mini cisterno nam pripeljejo gorivo (61 litrov za 97 eur oz. 1.6 eur/l), za 10 eur pa do vrha napolnimo rezervoar s pitno vodo.
Plataria (kopno Z Grčija) – Lakka (Paxos )
Do Lakke imamo cca. 17 milj ravne črte, ker pa nam večji del poti veter piha v kljun, bo tega precej več. Vetra je med 12 in 15 vz, jadramo samo z genovo. Spet zapoje mlinček in tokrat Dušan ujame dvokilskega trupca! Treća sreča.
Uspešno uganem šift vetra, zato zadnjih 10 milj peljemo naravnost v smeri Lakke. Pet milj pred Lakko veter obrne tako, da piha naravnost v kljun, z zahoda pa se že sliši in vidi prihajajoča nevihta. Zvijemo jadro in s polnim gasom motoriramo proti zalivu. Že od daleč vidimo, da je poln jadrnic. Kar 4 jadrnice se borimo za zadnja za sidranje primerna mesta. Altopo s komaj 28 konjički težko konkurira, vendar nam le nekako uspe, da pet minut pred nevihto vržemo sidro na 7 m globine. Drži kot pribito, piš ima le nekaj čez 30 vozlov in vsega je hitro konec.
Malo pred peto se odločimo, da gremo pogledat v notranjost zaliva, morda le najdemo prostor za Altopo. In ga najdemo, celo v prvi vrsti do obale! Sidramo na 5 metrov globine in vržemo vse bokobrane, saj sosednje barke niso daleč. S tenderjem odveslamo na obalo, se sprehodimo in popijemo kavico. Večji del rive v Lakki je poplavilo morje. Natakar razlaga, da se to zgodi nekajkrat na leto, kadar pade zračni tlak in je slabo vreme. Med povratkom na barko nas poškropi ploha. Nič posebnega. Grmi proti jugu, kjer se nevihta pelje preko Antipaxosa. Spet imamo srečo.
Večerjico si želimo privoščiti v prikupnem lokalu, kjer smo pred 10 leti praznovali Petrino xy-letnico. Žal je vse zasedeno, se pa gospodar spomni Gorana in našega obiska. Povečerjamo v sosednjem lokalu. Za skromne, vendar okusne jedi, pa za pol litra ne preveč dobrega vina in dva uzota damo dobrih 60 evrov. Nazaj na barko, za ponoči je napovedana še ena nevihta, jutri pa naj bi se vreme umirilo.
Lakka (Paxos ) – Parga (kopno Z Grčija)
V blagem vetru iz S odmotoriramo proti jugu, mimo Gaiosa do Antipaxosa. Prvo sidrišče je polno, pa tudi preveč se zdi valovito. Naslednje ima le malo primernih mest, vse ostalo so globine 20 m in več. In tako naprej iz polnega do še bolj polnega zaliva. V čisto zadnjem najdemo prostor na 15 m globine. Poskusim, pa ne gre. Hočemo dvignit sidro, pa tudi ne gre. No vsaj zasidrani smo. Grem pogledat in vidim, da se je sidro ujelo pod verigo 100 m oddaljene super jahte, ki je naredila italijančka na obalo. Lepo sranje, ampak najprej kosilo.
Po kosilu odveslam do jahte Omnia pod hrvaško zastavo iz Splita. Gosta sta iz arabskega sveta z otroci. Gospod je zelo prijazen, gospa pa v kopalkah od zapestij do gležnjev in s kapuco. Pokličejo kapitana, Hrvata, s katerim hitro pojasniva težavo. Pridem pogledat, pravi in res pride s čolnom in mornarjem – potapljačem na oglede. 15 metrov globine ni malo, potapljač se vsaj 10 krat potopi na dah preden mu uspe osvobodit naše sidro. Hvala Omnia, res ste možaki. Vsaka čast!
Medtem pa veter in valovi naraščajo in vidim, da nimamo prav veliko možnosti. Napoved je, da bo veter do 18 ure narastel na 5 boforov – med 25 on 30 vz. Obala Antipaxosa ne nudi niti prostora za sidranje, niti zaščite pred valovi in vetrom. Pod do Levkade je še dolga in tja nočeš priti ponoči. Nazaj na sever ni mogoče in nima smisla. Ostane edino prečenje 12 milj širokega preliva do Parge, za katero vem, da ima velik in dobro zaščiten zaliv. Izvlečemo genovo in letimo s 5 do 6 vz hitrosti z vetrom 12 – 15 vz v bok. Veter narašča na 20 vz, mi pa krajšamo genovo, dokler je ne ostane samo še dobra polovica. S 6, včasih tudi 7 vz hitrosti jahamo valove. Tu in tam nas poškropi posebej zagnan val.
Po točno dveh urah jadranja na pas mater, kot zna reči barba Gregor, vržemo sidro v slikovitem zalivu Parge. Tudi tu ni malo jadrnic, vseeno pa hitro najdemo mesto na 10 m globine. Obeta se mirna noč.
Parga (kopno Z Grčija) – Nikiana (Lefkas)
Pred nami je še zadnji dolgi skok – 36 milj do Levkade. Pargo zapustimo že ob pol osmih. V blagem vetriču razvijemo genovo, pentica pa monotono drdra uro za uro, dokler ne zapoje mlinček in naznani obisk lepega trupca. Temu kmalu sledi še eden. 2+2 kg, dovolj je.
Držimo tempo, tako da smo ob 13.45 na vhodu v dobrih 5 km dolg levkaški kanal med Levkado in kopnim. Kanal je dobrih 12 m širok, prečka pa ga most, ki se odpre na vsako polno uro. Plovba poteka dvosmerno, barke kot račke sledijo tisto pred sabo. Plovba je počasna, kakšna 2 vozla. Ob močnem bočnem vetru imajo večje motornjače, pa tudi katamarani, precej težav z ohranjanjem smeri in razdalje.
Etapo zaključimo okoli štirih popoldan s sidranjem pred mestecem Nikiana. Lahko bi se sicer privezali, ampak večerno in jutranje kopanje z barke nam je predragoceno. Na 7 m globine vržemo 30 m verige, več kot dovolj za mirno noč. Kontrola olja v motorju in dolivanje vode v celice akumulatorjev, bil je skrajni čas. Dan zaključimo z obiskom mesteca in večerjo v restavraciji s tipično grško hrano. Kuhana bravina v omaki s pašto – vrhunsko in niti ne drago. Dan za vse prste obliznit.
Nikiana ( Lefkas) – Kuoni ( Itaka)
Lučico Nikiana smo zapustili po jutranjem sprehodu in kavici na obali. Za zajtrk tatarski biftek iz trupca! Bravo Alenka, res vrhunski! Morda bi bila lučica zanimiva tudi za zimovanje ob povratku v Jadran. Mimo otočka Skorpios, ki je od našega zadnjega obiska pred 10 leti zamenjal lastništvo in je zdaj v lasti ruskega oligarha Riboloveva, smo po prelivu med Meganisijem in Levkado jadrali z motorjem proti Ithaki. V prelivu med otokoma SZ naraste na 15 vz z boka. Pravljica.
Malo pred tretjo popoldan vplujemo v zaliv Kuoni. 24 milj je za nami. Ujamemo privez na rivi in prvič po 10 letih spet naredimo Grka. 40 m verige in privez na pomol. 30 m od pomola je kopališče s kristalno čisto vodo. Za kosilo pečeni fileji trupca. Mmmm.Preko hriba prihajajo piši tudi do 30 vz, ki blažijo vročino. Mestece je romantično, z bogato kulinarično ponudbo. Zame kuoni stifado – zajček v paradižnikovi omaki s fižolom. Super! V eni od restavracij domačini praznujejo. Glasna glasba do 2h zjutraj malo pokvari užitek.
Kuoni ( Itaka) – Koutsoupi ( Kefalonija )
Kar s težkim srcem zapuščamo Kioni. Res lepo in prijetno mestece. Ob obali Ithace v brezveterju motoriramo proti jugu. Danes spet vlečemo panulo, vendar brez ribiške sreče. Namenjeni smo v Poros, vendar nas premamijo plaže Koutsoupije, pod vrhovi hribov. Komentarji v Navionicsu so ugodni. Vržemo sidro na 7 m globine 100 m od obale. Drži dobro. Čeprav zaliva skoraj ni, pa rt na severu preprečuje neposreden vstop SZ vetra, ki prihaja po kanalu med Ithaco in Kefalonijo. Tudi večjih valov ni. Na obali mali kafič in zbirka možicev.
Pred nočjo v bližini sidra francoska jadrnica, kakšno miljo daleč še motornjača, sicer smo popolnoma sami. Če odštejemo luč, ki se pojavi okoli 10 zvečer na obali in ne vemo, kaj vse lahko pomeni, je noč mirna. Veter se vrti iz vseh smeri do cca. 15 vozlov, sidro drži.
Koutsoupi ( Kefalonija )- Aios Nicolaos ( Zakintos )
Po jutranjem kopanju ob slikoviti in osamljeni plaži pod vrhovi planin krenemo proti 22 Nm oddaljenimi cilju, zalivu Aios Nicolaos na Zakhintosu. V spominu imamo malo vasico, ki smo jo obiskali davnega 2008. leta. Do konca Kefalonije motoriramo v brezveterju in opazujemo novogradnje. Zadnji rt Kefalonije – Paleakastritis je bogato pozidan s hoteli in aparmanskimi naselji ob čudovitih plažah.
Naša pozornost pa se obrne h plovbi, saj smo na obširnem področju plitvin. Peljar opozarja, da na tem področju, kjer se globine gibljejo med 2 in 7 metri, vsako leto nasede več jadrnic. Ko so plitvine za nami, pihne v bok pričakovan SZ. Odvijemo genovo in pustimo motorju počitek.
Zadnjih 5 Nm jadramo na vso moč, pred zalivom Aios Nicolaos jadro zvijemo in vplujemo v luko. Piha cca. 20 bočnega vetra, mooringov ni. Poiščemo mesto ob že privezani jadrnici, vržemo sidro 40 m od obale in hitro vzvratno plujemo do pomola. Šolsko. Ko pridemo do pomola, nas veter potisne na bokobrane prej omenjene jadrnice. Za zdrave ljudi, jadralce, to seveda ni problem. Iz jadrnice plane majhen možic, kakšnih 50 let in se začne dret na ves glas. Prekleti Slovenci, zakaj ravno na njegovo barko, etc., etc. On je Sicilijanec in bo poskrbel, da nas več ne bo!
Sidro nam je slabo prijelo in moramo v vsakem primeru ponovno sidrati. Ob takem sosedu raje ne. Poiščemo drugo mesto, kjer sidro spet ne prime. Odločim se za plovbo ob obali in iskanje primernega mesta. Najdem plitev zaliv z dobro zaščito pred SZ. Na obali dve prikupni plažici. Sidro vržem na 8 m in dam 30 m verige. Prijetno kopanje, daleč stran od mafije. Za večerjo porabimo zadnje zaloge, zdaj pa bo treba res v trgovino.
Okoli pol ene opazimo bliskanje nad Kefalonijo. Nevihte niso napovedane? Grem hitro na vremensko aplikacijo in res, nad Kefalonijo se razvija nevihta. Hitro podaljšamo verigo za 10 m. Čez kakšno uro je nevihta pri nas, no, kakšno miljo vzhodno od nas oddrvi proti mestu Zakhintos. Dobro, ampak rojeva se nova. Tokrat se odpelje zahodno od nas. Okoli pol 6ih še ena. Ta nas oplazi in nakloni nekaj dežja. Nočno dogajanje spremeni naše načrte za ponedeljek, saj gremo spat šele, ko smo mislili kreniti na pot okoli otoka.
Aios Nicolaos ( Zakintos ) – Zakintos
Po zaradi mimoidočih neviht precej neprespani noči šele malo pred 11. dvignemo sidro in ob obali Zakhintosa odplujemo proti 12 Nm oddaljeni mestni luki istega imena. Najprej naredimo Grka na zunanji strani notranjega pomola, potem pa se na priporočilo ukrajinskega marinera Aleksa preselimo na notranjo stran. Vročina je neznosna, potem pa potegne SZ, ki vse skupaj olajša. Voda v Luki je umazana in ni primerna za kopanje, vendar najdemo za silo kopališče na zunanji strani valobrana.
Z Dušanom greva na oglede po rivi. Nič posebnega, pogledava še ulice “drugi red do mora”. Katastrofa. Tu pa tam kaj obnovljenega, večji del stavb v različnih fazah razpadanja. Ne moreva verjet. In Alenka ni hotela verjet. Vztrajala je, da poiščemo drugačen Zakhintos. In res smo ga našli. Nobel restavracije, šoping avenije, ni da ni. Animator pred restavracijo nas pozdravi v slovenščini, seveda smo šli noter in kasneje to tudi drago plačali. Ampak večerja ob živi glasbi je bila vredna tega denarja. Po dolgem sprehodu skozi nočno življenje Zakintosa smo se okoli 11h vrnili na barko. Na pomolu hrup vse do 2h zjutraj, ampak zaspani ni težko spat.
Zakintos -Keri
Zjutraj, okoli 7h se odpravimo na daljši sprehod po ulicah Zakhintosa. Odpirajo se pekarnice in peljejo v skušnjave. Vdam se aromatični grški kavi. Opravimo se zadnji večji nakup živil. Iz luke odvežemo okoli 11h in odplujemo proti jugu, okoli rta Pelousa, mimo slikovitega otočka Marathoni pred mestecem Keri. Sidramo na 4 m globine. Vse skupaj je park narave, ki varuje lokalne želve. V večjem delu parka plovba sploh ni dovoljena, v drugem delu pa je plovba do 6 vz dovoljena, ni pa dovoljeno sidranje. Samo v zoni C je sidranje dovoljeno, vendar najmanj 100 m od obale. Park si lahko brez težav ogledaš s kopnega. Prvo polovico noči piha JZ do 15 vz, potem se umiri. Nimamo volje, da bi šli na kopno.
Keri (Zakintos) – Messolonghi ( Patraško morje)
Iz Kerija odplujemo že ob 7h, pred nami je skoraj 30 milj plovbe. Prečkamo Ionsko morje do Peleponeza, potem ob njegovih obalah proti severu. Veter piha ugodno, jadramo na polna jadra. In vlečemo panulo, pa nas je ribiška sreča zapustila.
Okoli 13h zasidramo v plitvini pred trajektno luko Kylinni. Luka je zelo zasedena, trajekti za otoke Zakhintos in Kefalonija se izmenjujejo na vsake pol ure. Po kosilu in kopanju se pozanimam ali je kaj prostora v mandraču ribiške luke. Iz pristaniške uprave sporočijo, naj gremo kar sami pogledat. In gremo. Med ribiškimi barkami najdemo prosto mesto. Vržemo sidro in pristanemo na krmo. Upamo, da nas sredi noči ribiči ne preženejo.
Kyllini je od boga pozabljen. Turizma je malo, od trajektov ni kruha. Imajo 3 restavracije, od tega je ena zaprta. Vse je videti precej zapuščeno in umazano. Najdemo ribarnico, a se odpre šele ob 8 zjutraj, ko nas več ne bo. Večerja ni slaba, cene pa so skoraj pol nižje, kot na otokih.
Noč ni mirna. Trajekti ven in not, ribiči ven, poleg nas ob 1h zjutraj priveže jadrnica, ki smo jo že videli prej. Na krovu spi vsaj 6 osebkov, kapitan jugo rodu in njegov sin pa pristajata sama.
V četrtkovo jutro krenemo že ob 7h. Čaka nas spet 30 milj in napoved neviht ob 16 uri v Mesalongiju. Torej hitimo. Nekaj časa imamo ugoden veter z boka, ki pomaga motorju. Plujemo ob obali Peloponeza in potem prečkamo Patraški zaliv. Ura je 12, nad našim ciljem pa že raste visok kumulus iz katerega zlovešče pogrmeva. Kaže, da ga veter odnaša proti vzhodu, zato se odločim še za zadnji postanek in kopanje pred vstopom v Mesalonški kanal. Pokosimo, potem pa previdno zaplujemo proti cilju. Kanal je dolg slabe 3 milje. Sicer je širok okoli 100 m, vendar je globine dovolj včasih samo na srednjih 15 m. Brez navigacije bi bil hitro v težavah, saj so lokalne oznake močno pomanjkljive. Po pol ure plovbe smo v zalivu pred marino. Čakamo skoraj pol ure, preden nas privežejo na pomol. Slaba volja? Samo dokler ne ugotovimo, da marineroti s potapljači polagajo nove muringe.Točno ob 16h se ulije kot iz škafa in pada skoraj celo uro. Večerjamo v marinski restavraciji, ki bo naš drugi dom. Zadovoljni.
Potovanje je končano. V 19 dneh smo prepluli preko 600 milj, brez večjih težav. Fortuna in Atena sta bili z nami. Zahvaljeni.