Jadranje v Grčiji maj in junij 2025

Messolonghi

Po enem tednu priprav sva se danes z malo tresočo se roko odvezala s pontona marine v Mesolonghiju in krenila na pol miljo dolgo pot do porta. Vsaka pot se začne s prvim korakom .

Poleg običajnih opravil pri pripravi barke po zimovanju sva imela letos še nekaj posebnosti. S pomočjo električarja Spirosa smo montirali novi 280 Ah LiFePO4 akumulator in novo VHS radio postajo z AIS sprejemnikom. Za 6 delovnih ur je zaračunal 150 Eur, kar se mi ne zdi veliko. Je pa res, da bi bilo lahko ur nekaj manj. Ampak, kar je pomembno, zaenkrat vse dela. V marini sva se prijazno poslovila, morda se vrneva jeseni. Še večerni sprehod po mestu, čašica vinca, jutri pa naprej proti Navpaktosu.

Mesolonghi – Makyneia – 19,5 nm

Zdaj pa zares. Po jutranji kavici v bonaci hitro odveževa in zaplujeva v 5 km dolg kanal proti Patraškemu zalivu. Takoj za nama izpluje cela flotilja 10 jadrnic Sailing Holidays. Altopo ne zmore več kot 3,5 vozla, pa morajo potrpežljivo za nami. Nihče ne poskuša prehitevati, nihče na teži. Pa bi lahko, saj se jim mudi. Priti morajo do Trizonije, ta pa je 40 milj daleč. Ko pridemo iz kanala, obrnejo naravnost proti mostu in »gas do daske«. Kmalu jih ne vidiva več. Midva se odločiva za jadranje, vetra je dovolj – 15 vz, le naravnost v kljun piha. Cik-cak – tako ne bo šlo, cilj je še 20 milj pred nami, midva pa manj kot 2 koristni milj hitrosti. Veter, valovi in tok, pa kosmata barka zahtevajo spremembo načrta. Zvijeva genovo in samo z motorjem in glavnim jadrom obrneva v veter in proti severni obali. Tam je toka manj, pa tudi valovi so blažji. Odločim se, da bova etapo skrajšala za 5 milj in sidrala na zahodni strani mostu, pred vasico Makyneia. Tu imava lepo zavetje pred vzhodnikom in še čisto sama sva. Greva testirat morje – ima 18 st.C. Čiščenje propelerja bo moralo še počakat kakšen dan. Prva noč na sidru ima tudi letos svoj čar.

Makyneia – Trizonia – 20 nm

Zjutraj v bonaci dvigneva sidro in se javiva komandi mostu, ki nama odobri prehod po severnem, za naju bližnjem kanalu. Komaj sva pod mostom, že se dvigne blag vzhodnik. Kmalu ojača toliko, da se izplača dvigniti jadra in v ostri orci odjadrati malo severno od Trizonije. Veselje ne traja dolgo, veter obdrži neugodno smer ampak skoraj usahne. Potrjuje se ugotovitev prejšnjega dne, da je največja hitrost okoli 4 vz. Brez posebnosti primotorirava v Trizonijo in priveževa bočno na isti pomol, kot lani. Kmalu za nami pripluje flotilja Sailing Holidays. V glavnem upokojeni Novozelanci, Avstralci in Angleži. Ker imajo za naslednji dan isti cilj kot midva, se odločiva, da podaljšava najino bivanje v Trizoniji še za 2 dni. Za 2 dni plačava 16,8 Eur, 3 noč je bila zastonj. Natočiva poln rezervoar vode – zastonj.

Na Trizonii sva tokrat že tretjič in kar prvi večer odhitiva v najino najljubšo  taverno Ostria. Prijazni oštir naju takoj prepozna in odpelje v kuhinjo, kjer ima v hladilniku bogat nočni ulov. Riba je bila izvrstna, vse ostalo pa tudi. Res neverjeten lokal, kjer dela družina treh generacij.  Tudi sicer je Trizonia s svojim varnim privezom in lepimi pohodniškimi potmi čez otok pravi skriti raj sredi Korintskega morja. Upam, da naju najine jadralske poti še prinesejo tod  mimo !

Trizonija – Galaxidi – 20 Nm

Že od jutra je veter malo zmešan. Najprej v kljun, potem obrne na zahodnik do 15 vz in s celo genovo prvič letos preseževa 5 vz. Veselje ne traja dolgo, veter utihne. Zadnji 2 nm pred Galaxidijem nenadoma marino pridivja SZ 25 do 27 vz, naravnost v kljun. Komaj se premikava proti valovom in vetru proti luki. Pristajati v takem? Ne, bo treba na sidro. V tem se odpre pogled v južni zaliv z marino oz. privezi na mestni rivi. Zaliv je dobro zaščiten pred viharjem pred njim, videti pa je precej poln. Zaplujeva vanj in glej, prost je le še en privez. Pristaneva po grško z metanjem sidra in privezom s krmo na obalo. Ni slabo za dva oldtajmerja. Najdeva polno jadrnic Sailing Holidays, ki niso povedali, da bodo ostali tu 2 dni. Oskrbiva se s hrano in kupiva tudi 3 kg jeklenko plina za kuhanje. Lep sprehod po notranjem mestu.

Galaxidi – Agios Isidoros – 18 Nm

Po obvezni jutranji kavici v najbližjem bifeju – dvojni kapučino stane 4.00 eur-  tik pred flotiljo odveževa in dvigneva sidro. Ura je skoraj 10, vetra ni, oz. nekaj malega zapiha z JV, ravno prav, da dvigneva glavno jadro. Za vsak slučaj po penzionersko na prvo skrajšavo. Za nama se zapodi flotilja in naju eden za drugim prehiteva. Kakšna muka za regataša, ki je še vedno živ v meni. Malo na jadra, malo na motor priplujeva okoli rta samostana  Ag. Nikolaos. Vzhodneje Altopo še ni bil. Upava, da nama bo veter okoli rta bolj naklonjen, pa zapiha iz zaliva namesto v zaliv.

Še preden se utegnem samemu sebi zasmiliti, zapoje mlinček ribiške palice. Ribico vlečeva za sabo ves čas plovbe, do zdaj se mlinček še ni oglasil. Zdaj pa na ves glas. Hitro zmanjšam hitrost motorja in zavrem mlinček. Palica se zvije, skoraj da poči. Začne se borba in utrujanje. Tako močne in borbene ribe še nisem imel na trnku. Izgine v globino, skoraj me potegne za sabo. Potem popusti in uspem naviti kakšen meter laksa. In tako kakšnih 15 minut. Riba počasi omaga in se prepusti usodi. Iz vode potegneva 12 kg teško skip jack tuno. Mojo največjo ribo do zdaj. Sledi klavnica, takšna riba ima veliko krvi, ki jo je treba takoj izpustiti, sicer ostane adrenalin zadnje borbe v krvi in je meso neužitno. Odrežem glavo, izpraznim drobovino, od tu dalje stopi na sceno Alenka, meni pa ostane, da operem klavnico.

Od tu je še dobro uro do mesteca Agois Isidoros. Lep zaliv, daleč od plovnih poti. Majhna, lepo urejena luka. Ob prijazni pomoči lokalnih ribičev  priveževa na bok, nekaj pojeva in malo sieste. Potem pa sprehod in vinček v taverni. Všeč nama je pri temu Izidorju, mudi se nama nikamor, zato ostaneva na istem privezu še en dan.

Agios Isidoros  – Korint – 33 Nm

S pomola v sv.Izidorju odveževa okoli devete. Nameriva se naravnost proti Korinthosu oz. rtu Megalavi, ki ga zakriva. Čaka naju 30 Nm plovbe, vsaj v prvem delu v brezveterju. Ko sva nekje na sredini Korintskega morja, potegne prijazen vzhodnik, tako da lahko za kakšno uro dava motorju počitek. Ko prideva okoli impozantnega rta, nama pride na misel, da lahko  ob severni obali korintskega zaliva tudi sidrava preko noči, saj se nama nič ne mudi v Korint. Primernih sidrišč na s. obali Korintskega zaliva pa ni veliko. Obala je strma, prazna, le en jambor vidiva, Končno najdeva nekaj, kar je vsaj za silo primerno. Pokosiva in leževa na siesto. Počasi se dvigne popoldanski veter, ampak ne iz SV, kot je napovedan in pričakovan, temveč iz JV. Valovi hitro rastejo in barko potiskajo proti obali. Vetra je že preko 20 vz, odločiti se je treba. Hitro dvigneva sidro in v 20 do 25 vz vetra na pol genove v orci prečiva zaliv. Samo kakšne 4 milje, pa vseeno dober preizkus barke in posadke v malo zahtevnejših pogojih. Ko prideva preko zaliva, se veter in valovi umirijo, okoli dolgega valobrana pred Koritom zaplujeva pred marino. Vetra je še vedno okoli 15 vz, marine na poznava, veva pa, da je majhna in “nerodna”. Odločiva se, da vrževa sidro in vplujeva v marino šele naslednje jutro. Marina in tudi komercialna luka poleg nje sta popolnoma prazni. Na sidrišču v zalivu smo tri jadrnice, tudi kakšnega prometa skozi kanal ni opaziti.

 

Napornemu jadralskemu dnevu sledi dan počitka, ogled Korinta in polnjenje potovalnih zalog. Okoli polnoči se nam pridruži najin prijatelj Dušan, ki nama bo delal družbo naslednja 2 tedna. Barbaro so dolžnosti novopečene babice žal zadržale doma.

Rezerviram in plačam prehod skozi kanal. Za 11,6 m barko stane malo manj kot 6 km poti malo manj kot 200 eur. Na pot krenemo v ponedeljek, v nedeljo pa nas čaka še čiščenje trebuha barke, mala žehta in še kaj. Voda v marini se očisti in ima 20 st.C. Sledi čiščenje podvodja s špohtlnom. Prav prijetno.

Popoldne gremo na 3/4 ure dolg sprehod do ustja kanala. Imamo srečo, da lahko spremljamo prehod ene največjih bark, ki še grejo skozi kanal. Še večerja in kozarček ouzota z ledom.  Preko 16.000 korakov. Lep dan.

Korint –  zaliv Megalo Amoni  – 14 Nm

Dan, ki smo si ga želeli že dolgo, je napočil. Zapluli bomo čez korintski kanal v Egejsko morje. Zjutraj gremo še po nakupih, ob 10h pa nazaj na barko. Kjer nas pričaka šefica za pobiranje luške pristojbine. Za en dan smo že plačali 8,38 eur, zdaj zahteva, da plačamo še za 2 dni. Kako 3 dni, če pa smo bili pri njih manj kot 48 ur. Ampak pri njih je tako. Če prideš v petek ob 18h in greš v soboto ob 10h, sta to dva dneva, petek in sobota! Ampak, nam se mudi v kanal in za 8 eur se mi z noro babo ne da kregat. (Kasneje smo ugotovili, da je tako povsod v Egeju ;-(.

 

Navezati stik z upravo prekopa na VHF kanalu 11 ni tako enostavno. Pokličem večkrat, kličejo tudi druge barke, odziva ni. Potem se nenadoma zbudijo in po hitrem postopku določijo vrstni red plovbe bark v konvoju. Altopo krene kot 4. od 5. bark. Že ob vstopu v kanal je hitro jasno, da smo najpočasnejši. Ob 1.5 vozla protitoka ne zmoremo več kot 3,5 vozla po GPS-u. Prve tri barke kmalu izginejo pred nami, veliki katamaran pa brez živciranja pluje za nami. Kanal je težko opisat, naj govorijo fotke.

Skoraj 6 km dolg kanal prepeljemo s pol ure zamude, nihče ne dela problema. Se jim še posebej zahvalim po radiju. Takoj po izhodu iz kanala privežemo na desno obalo in počakamo, da nam cisterna pripelje prej naročeno gorivo. 75 litrov po 1.5 eur/liter. Še kavica v bifeju in gremo dalje.

Vzhodnik 10 vz nas v orci žene proti zalivu Limani, ki sem ga izbral za prvi postanek. Zaliv je lep, vendar kljub peščeni plaži na obali preglobok za sidranje. Privežemo se na bojo, ki jo je ravno zapustil splav, ki razvaža hrano za ribje farme. Pokosimo, voda ima 20.2 st.C, meduz ni, zato sledi kopanje. 20 minut pred povratkom splava se odvežemo in gremo še 5 Nm naprej do zaliva Megalo Amoni. Tudi tu obala ni posebej primerna za sidranje, saj je voda pregloboka. Tokrat najdemo bojo, ki je prosta. Za večerjo carsko meso, ki ga izvrstno pripravi Alenka.  Zanimiv, lep a tudi naporen dan.

 

 

Megalo Amoni  – Stari Epidauros – 13,5 Nm

Po mirni noči na boji okoli 9. ure odveźemo in motoriramo v smeri luke antičnega Epidavrosa. Vetra ni, zato pridejo še toliko bolj do izraza težave z obraščeno propelo. Plujemo ob obali ribogojnic. Obala je sicer strma in neposeljena, vendar je skoraj v vsakem zalivu mala ribogojnica z največ 10 bazeni. Plujemo mimo zaliva Korfos, kjer smo najprej mislili privezati prejšnji večer. Po skoraj 4 urah in dobrih 13 Nm zasidramo in privežemo Altopo na obalo stare luke Epidavrosa. Novi Epidauros z marino preskočimo, ker za naslednje jutro načrtujemo ogled antičnega gledališča – dobrih 15 km s taksijem. Med prvim ogledom vasice vidim, da imajo potapljaško šolo. Pokličem jih po telefonu in dogovorimo se, da mi pridejo drugo jutro očistiti propelo. Še večerja v bližnji restavraciji, kjer nas postrežejo z ocvrtimi sardinami, taljatelami s črnilom sipe in res okusno musako.

Palia Epidauros – o. Agistri (luka Megalomochi) – 10,7 nm

Kot je bilo dogovorjeno, se James in Lukas naslednjega dne  ob 10h javita na Altopu. Lukasz v slabi uri očisti propelo. Ni poceni – 200 eur za slabo uro dela,  ampak, upam, da bo vredno svojega denarja. In že 10-ič si očitam, zakaj še nisem aktiviral kompresorja za napihovanje SUP-a za potapljanje pod barko in bi lahko teh 200 eur zaslužil sam. Potapljač  očisti propelo z grobo gobico za pomivanje posode, ki na medenini ne pušča prask. Spomnim se, kako mi je potapljač leta 2018 v Italiji očistil propelo kar z »drat peršno«. Prask, ki jih je pustila, še po 8 letih nisem uspel izpolirati.

Poravnam račun in gremo na pot proti otočku Agistri, ki nam ga je priporočil Marko Vuk. Dobrih 10 Nm je do tja. Vetra ni, jader niti ne poskusimo razviti. Ampak, Altopo je spet poskočen. Pri 1800 obratih razvije 5 vz hitrosti, kar je toliko, kot lani in 1,5 vz več, kot pred čiščenjem propele. V lučici Megalomochi privežemo na bok na srednji ponton in krenemo na raziskovanje otoka.

o.Agistri – o.Aegina – o.Agistri – 10,6 nm

Kapitan se je odločil, da bi bilo lepo preseliti se na bližnji, večji otok Aegina. Vsi poročajo, da je tam gužva in da je težko dobiti privez, ampak zagotovo to ne velja za polovico maja? Velja. Vplujemo v mestno luko, naredimo 3 kroge, najdemo eno mesto, pa nas preženejo od tam še preden uspemo vreči sidro. Kaj zdaj? Vremenska napoveduje pojačanje vetrov, druge luke ne poznamo, zato se odločim, da se po hitri poti vrnemo na Agistri, dokler je tam še kaj prostora. Vidimo vodilno jadrnico flotile Sailing Holidaysa in vemo kaj to pomeni.

Naš včerajšnji privez je že zaseden, vržemo sidro in privežemo na pomol. Vetra je ža preko 15 vz. Sidro sicer lepo prime, vendar ugotovim, da sem pustil le slabih 30 m verige. Bo to dovolj? Naslednja ura je pravi kaos. Jadrnice iz flotilje prihajajo ena za drugo in bolj ali manj spretno mečejo sidra. Šef flotilje z dingijem pomaga, kolikor more. Po kakšni uri in pol, so privezani vsi, kako dobro, pa bo pokazal vse močnejši veter.

Zaradi napovedanih viharnih vetrov vse od Krete pa do Saronskega zaliva ostanemo na Agistriju še dan in si ga dobro ogledamo. Z Dušanom najdeva še kar dobro ohranjeno prikolico Adria iz 90-ih let.

Agistri (Megalomochi) – zaliv Poundazeza, Atika – 36,6 nm

Odvežemo v soboto navsezgodaj. Preko plitvin pred Skalo previdno odplujemo okoli otoka Aegina in potem naravnost v smeri rta Sounion na jugu Atike. Čaka nas dobrih 30 milj odprtega morja. Vetra imamo dobrih 20 vz SZ, kar pomeni v polkrme. Jadramo z razvito genovo, težave pa povzroča razplajhano morje. Od prejšnjega dne so ostali visoki valovi iz JV, mešajo se z novimi valovi iz SZ. Altopo se močno ziba, vendar brez pravega ritma in reda. S pomočjo motorja plujemo s hitrostjo 5 – 6 vz. Prečkamo plovni koridor do in iz Pireja. Čeprav je tovornih ladij veliko, se nam nobena posebej ne približa. Ais sprejemnik na novi radijski postaji deluje.

Zgodaj popoldan priplujemo do sidrišča pod Pozejdonovim templjem na rtu Sounion. Sidrišče je prazno, saj so razmere nevzdržne. Z ene strani prihajajo v zaliv prej omenjeni valovi iz JV, z druge strani piha v zaliv 20 vz jugozahodnika. Nimamo druge možnosti, kot da plujemo naprej proti Lavrionu in med potjo poiščemo primerno sidrišče. Res ga najdemo 5 Nm naprej v podkvasto zaprtem zalivu Poundazeza. Sidro vržemo na 5 m globine. Nisem čisto prepričan ali drži dobro, zato celo noč dežuram ob GPS-u. Vetra iz SZ je namrež 20+ vozlov in veriga se dobro napenja. Sidro drži.

Zaliv Poundazeza – Olympic marina Lavrion – 3 Nm

Sidro zdrži vse do jutra, ko se na jadra premaknemo v Olympic marino v Lavrionu. Dušan se naslednji dan vrača v domovino. Po kosilu vzamemo taksi in se odpeljemo do znamenitega  Pozejdonovega templja na rtu Sounion, ki smo ga do sedaj  gledali le iz morja. Pogled na sidrišče pod njim je danes povsem drug, popolnoma je mirno in polno bark.

Tempelj je zelo slikovit in lepo urejen. Oba z Dušanom sva tu v mladosti že bila in zdi se nama, da je bilo takrat stebrov in kamnov manj. Tudi antika napreduje. Z Dušanom se s hriba vrneva v marino peš – lepih 8 km ob cesti. Forma je!.

V ponedeljek pride po Dušana taksi, z Alenko pa se odločiva, da tu ostaneva še eno noč. V Lavrionu opraviva nakupe za naslednji teden,  natočiva vodo in gorivo.

Olympic marina Lavrion  – Porto Rafti – 14 nm

Torek, jutro v marini. Kavča, pralnica je tokrat odprta. Pustiva dve žehti, vsaka po 15 eur, oprano, posušeno, zloženo. Črpalka je prazna, se splača iti takoj, saj so tu barkače, ki tankajo po celo uro. Brez težav odveževa, priveževa, natočiva 50 l in se vrneva na privez. Žehta je gotova točno ob 11h, kot je bilo obljubljeno, ne moreš verjeti.

14 milj do Porto Raftija zmoreva v 3 urah, vetra je samo za vzorec. Na pomolu je prostora za 6 jadrnic, ampak je videti, da so tam kar na stalnem privezu. Sidro vrževa kakšnih 100 m od obale na globino 5 m. Tokrat prvič po nekaj letih priveževa na sidro rezervno vrvico z bojo. Tako peljar, kot izkušnje predhodnikov (Marko Vuk, Kosija, Žvanut) opozarjajo na veliko verjetnost ujetega sidra, saj je na dnu polno pasti, zapuščenih sider, vrvi in verig. Rezervna vrv, ki dvigne sidro pri glavi, lahko pogosto pomaga iz težav.

Večer je prijeten, Alenki se ne gre na kopno, čeprav sem preveril delovanje elektro motorja za tender in je vse v redu.

Porto Rafti – Marmari ( o. Evia) –  18 Nm

Alenke ne prepričam v jutranji sprehod ob obali, zato še pred deveto dvigneva sidro, oops, poskusiva dvigniti sidro. Ne gre. Kot da bi slutil, sem včeraj na sidro namestil pomožno vrvico in, glej, takoj bo prišla prav. Pa ne pomaga, napnem jo, kolikor upam, da se ne strga, sidro pa nič. Še dobro, da je samo 5 m pod gladino, toliko bom pa še zmogel! Voda ima kakšnih 20 st. Ob napeti vrvici se spustim do sidra. Vidim, zakaj ne gre. Desni rogelj sidra je šel skozi člen debele verige, ki je pripeta na betonski blok. Drugače kot na roke ne bo šlo. Potopim se drugič in poskusim sprostiti sidro. Premika se, ampak mi zmanjka sape. Potreben je še en potop. V tretje mi uspe izvleči rogelj sidra z verige. Hitro na barko in na pot.

Prve dve uri naju spremlja bonaca, potem počasi vstane JV, ki okoli 11 h naraste na 18-20 vz, kar pomeni, da gre lahko motor na počitek. Z vetrom v polkrmo plujeva okoli 5 vz hitro proti današnjemu cilju, 18 Nm oddaljenemu mestecu Marmari na otoku Evvia. S privezi na pomolu ni nič, tam je na bok privezana cela ribiška flota. Za turiste ostane prostorno sidrišče. Do večera se nas nabere četvorica, kakšne hude gneče še ni.

Sidrava v pesku in mulju na 5 m globine, kakih 200 m od obale. Alenka za kosilo pripravi svinjsko ribico v čebulni omaki z velikim belim fižolom. Za krožnik polizat (se je zgodilo). Prvič letos dava v morje gumijasti tender in namestiva elektromotor. Kar malo presenečen sem, ko ugotovim, da dela brez problema. Mestece je majno in hitro ga prehodiva od začetka do konca. Na večerjo greva v eno od dveh tavern, ta naj bi bila za ribe. Na jedilnem listu ni veliko, pa še tistega pol nimajo. Alenka si privošči sardele, jaz pa nekakšne mastne grške čevapčiče. Pol litra vina bi se brez obilja ledenih kock skoraj ne dalo spiti. Le solata naju je zadovoljila. Noč je mirna, spanec tudi.

Marmari (o. Evia )- Boufalo (o. Evia) , 21 milj

Danes naju čaka malo daljši plov do zaliva Boufalo. JV naju prijazno, potem pa vse hitreje potiska proti cilju. Jadrava v prelivu otoka Cavalliani. Je nenaseljen, ampak v zlatih časih pred 15 leti so začeli z razvojem in ostali na pol poti. Komunalno urejeno zemljišče.

Zaliv Boufalo je res nekaj posebnega. V vseh smereh zaprt zaliv sprejme kakšnih 10 jadrnic, sidranje na 4-6 m, sidro dobro drži. Vala v zalivu ni, pač pa veter pleše polko. Voda ima vsaj stopinjo in pol več, kot drugje. Prepriča še Alenko.

Odveslava na kopno, greva malo pretegnit noge, potem pa na vrhunsko pripravljeno orado v levi taverni ob obali. Res lep jadralsko popotniški dan.

Boufalo ( Evia )  – Halkis ( Evia )  – 32 Nm

Težko se je bilo posloviti od prisrčnega zaliva, ampak morje kliče. Napoved do 23 vzhodnika v polkrme. Napoved in realnost se ne ujameta vedno. Ko prideva iz zaliva je vetra dobrih 15 vz v polkrme. Razvijeva genovo in ugasneva motor. Dobro napredujeva do Eretrie, kjer prečkava trajektno linijo. En trajekt vsakih 15 minut. Pa pelje na otok Evvia most samo slabih 10 km naprej!

Zaliva je »konec« in brez navigacije bi ne našel poti dalje. Nasproti “po kopnem” pripluje velika potniška ladja, ki pokaže pot. Od te ožine dalje do opuščene cementarne in pod mostom do Halkisa. Tu zavijeva v marino, ki pa je polna. Zemljak, naše gore list, prijazno dovoli, da priveževa za 2-3 ure na bok in greva uredit formalnosti za prehod skozi preliv “pod mostom”. Drugi izraz za urejanje formalnosti je rop. Za 50 m zaračunajo poštenih 36 eur. V Korintu za 6 km kanala zaračunajo samo 197 eur.

Potem na sidro, čakaj in poslušaj kanal 12, da te pokličejo. Most se vsak večer, razen sobote, dvigne med 22.00 in 4.00 uro. Točen čas je odvisen od tokov pod mostom, kjer zna voda teči kod hudourna reka. Lahko pa se celo noč ne odpre. Začnejo nas klicati ob 0.45, most se dvigne pol ure kasneje. Kakšnih 20 jadrnic se kot račke postavi v vrsto in gremo skozi kanal. Takoj za kanalom so privezi, vendar nas opozorijo, da so že rezervirani. Ob obali Evie plujeva še kake 2 milji naprej, nato pa okoli 2. ure zjutraj sidrava kakšnih 100 od obale na globini 7 metrov. Kljub močnemu zibanju zaradi svela zaspiva kot ubita.

Halkis (o. Evia) – Ormos Amirou ( Atika) – 29,9 Nm

Ko se zbudiva, pogledava okoli sebe, kako sva sredi noči izbrala mesto za sidranje. Ni bilo slabo, le svel naju je občasno zazibal bolj, kot je to prijetno.

Hitro brez težav dvigneva sidro in z vetrom v polkrme kreneva proti lučici Agios Ioannis Teologos, kjer zgodaj popoldan nedaleč od valobrana luke vrževa sidro na 5 m globine. Vse je videti OK, ko kakšni dve uri kasneje iz taverne  na obali dobesedno zatuli nekakšna glasba. Sobota je in domačini praznujejo. Morda birmo, morda rojstni dan, kdo ve, ampak za naju bo to nevzdržno.

Dvigneva sidro, da bi se prestavila v naslednji zaliv, dobre 3 Nm naprej okoli rta. Pa ne gre tako zlahka. Sidrna veriga je na dnu poiskala in se zapletla v staro, korodirano sidro. Potegneva ga iz vode in potrebno je kar nekaj izkušenj iz mehanike, da se sidra rešiva in ga pošljeva na dno, kjer bo čakalo na naslednjo žrtev.

Ko prideva do sidrišča v zalivu Amorou, sta tam na sidru že dve jadrnici. Kasneje pride še Italijan, ki je bil nas sosed že v Boufalu in še dve jadrnici. Sidramo na 4 m globine, v mulju sidro dobro drži.

Z tenderjem se odpeljeva na obalo. Edini kafič lahko ponudi za lakoto samo toast, za žejo pa med drugim zelo spodobno belo vino. Še dolg sprehod po naselju vikendov in haciend, potem pa na barko in na zaslužen počitek.

Ormos Armirou ( Atika ) – Loutra Adipsous(o. Evia ) – 14 Nm

Prebudimo se v 15 vz vzhodnika, ki edini lahko pihne v ta, sicer zaprt zaliv. Napovedano je 10 vz SV, v porastu. Pogled na majhen košček odprtega morja, ki ga lahko vidimo, ponuja precej beline. Torej, greva ali ne? Tudi na drugih barkah razmišljajo podobno. Nas bo malo več vetra prestrašilo? Torej – sva ali nisva? Sva! Dvigneva sidro in odplujeva. Če bo prehudo, se še vedno lahko skrijeva za otoček Atalantis in počakava, da se veter umiri.

Ko prideva na odprto morje, veter potegne tudi do 18 vz, vendar iz SV, kar nama ustreza, da lahko v orci brez motorja jadrava naravnost v smeri predvidenega cilja.

Traja kakšno uro, potem se veter utrudi in kljub polnim jadrom morava zadnjo uro malo pomagat še pentica. Seveda, če želiva priti v Loutro pred drugimi in najti privez v varnem madraču.

Ko prideva do Loutre, pogumno zaplujeva skozi ozek prehod med ribiškimi barkami v mandrač, ostro obrneva in se na bok priveževa na edino prosto mesto. Na pomolu voda in elektrika na kartice. Cena priveza za 4 dni (ne noči) pa slabih 20 Eur. Kaj češ lepšega. Globine dovolj, čeprav je razlika med oseko in plimo okroglo en meter. V mandraču so za plovila v tranzitu na voljo samo tri mesta. Še dve mesti sta na voljo na severnem pomolu izven mandrača, če jih ne zasedejo ribiči. Na zunanji strani zahodnega pomola je precej mest za bočni privez, vendar so odprti na morje in že ob manjših valovih nevzdržni.

Popoldne se zoblači in okoli sedme pride napovedani prehod fronte. Vetrnega piša do 33 vz, zunaj valovi, v mandraču komaj kaj. Spet enkrat sva imela z Altopom srečo. V tem topliškem kraju ostaneva tri dni do srede, 28. maja.

 

 

Loutra Adispou – Kamena Vourla – 13,1 Nm

Celotno besedilo manjka

28. maj – 30. maj 2025

Kato Tinthorea

Kamena Vourla ( Atika )  – Oreoi (o. Evia) – 18,6 Nm

Po dveh dnevih, ki sva jih preživela v Kato Tithoreji, mestecu v notranjosti Grčije, pri najini prijateljici Nataši, smo po deževnem sobotnem jutru skupaj odpluli proti severovzhodu do mesteca Oreos. Natašino Bavario 36, Stello Marino krmari njen solastnik Kostas, na barki pa sta še dva oldtimerja Statis in Zizi. Lepa, prijazna in čisto grška družba za naslednjih 10 dni.

Vetra najprej ni bilo, potem nam je v bok potegnil zahodnik do 12 vz. Po spremembi smeri plovbe je pihalo v polkrme, proti koncu poti pa nam je severnik pihal v kljun. Privezali smo grka na južnem pomolu lepe in varne luke, ki jo bomo zagotovo še obiskali.

Oreoi (o.Evia) – z. Kokounaries (o.Skiatos) – 21,8 Nm

Po jutranjem sprehodu po Oreusu si greva z Natašo pogledat suhi dok, ki bi bil primeren za naslednje zimovanje. Izkaže se dobro, cenovno zelo ugodno, le logistika je malo od rok. Ali bodo imeli prostor, pa bomo še videli.

Odplujemo v mirno morje preliva med o. Evia in kopnim, potem pa dobimo kakšnih 10 vz vetra v laško orco. Zapuščamo varno zavetje Evie in zaplujemo v Egejsko morje. Dvignemo glavno in razvijemo sprednje jadro. Uživaško jadranje, skoraj v pravo smer. Veter počasi obrača v za nas ugodno smer in, ko je čisto pravi, ugasne. Tako ti je to v življenju! Primotoriramo v zaliv Koukounaries na otoku Skiatos. Sidro vržemo na 7 m globine v pesek. Drži dobro, je pa gneča, ker smo spet ujeli Saiing Holidays flotiljo.

Zaliv storžev je poseljen s hoteli, plaže so polne. Sezona se tu začne že maja. Na stotine dežnikov in ležalnikov, pol metra prostora med njimi. Cene dvojne. Nekako ne po najinem okusu.

Koukounariez – Lalaria – Skiathos luka – 15,7 Nm

Zjutraj se sidrišče hitro izprazni, mi pa si privoščimo jutranji sprehod in kavico v baru na obali. Telefonska rezervacija priveza v luki Skiathos ni uspela. Vse je polno!

Vetra ni niti za ščepec, danes e torej odlična priložnost za ogled plaže Lalaria na severu otoka, ki je na vseh prospektih Skiathosa. Res je nekaj posebnega. Popolna divjina. Sidramo na 8 m globine, med kamni. Sidrna boja se nekako zaplete in je ni na površje.

 

Privoščimo si kosilo in popoldanski počitek, potem pa brez težav dvignemo sidro in se vrnemo do luke Skiathos. Po neuspešnem poskusu, da bi se prešvercali na prazen privez v marini, sidramo malo naprej v zalivu na globini 5 m. Ampak globine hitro zmanjka, ko nas veter zasuče imamo pod kobilico le še pol metra vode. Pogledam in vidim, da je trenutno oseka in da bo vode kmalu spet več.

Kljub letalom, ki pristajajo nad našimi glavami, je noč mirna. Na obalo bomo šli jutri.

Skiathos (o.Skiathos) – z.Kastani  (o.Skopelos) – 8,3 Nm

Torkovo jutro začnemo z dolgim sprehodom po mestu, ki je bilo kulisa za musical Mama mia. Res je izjemno slikovito, Mama mia pa je glavna tema, vizualna in akustična. Vse v zelenju in cvetju. Kavico popijemo v lokalu z razgledom na staro luko. Mesto je polno turistov, čeprav še ni glavna sezona.

Z Alenko udariva pešaka do supermarketa, kjer obnovimo zaloge za naslednjih nekaj dni.

Pot preko preliva do z. Kastani na o.Skopelos ni dolga. V brezveterju sledimo Stelli, ki jo krmari Kostas, in zasidramo v prelepem zalivu Kastani. Sidramo 200 m od obale na 8 m globine. Pesek z zaplatami trave. Sprehod po obali, noč mirna.

z. Kastani (o.Skopelos), – z. Stafilos (o. Skopelos) – 11,6 nm

Ob idiličnem vremenu oz. v soncu in brezveterju postajajo izjemni dnevi rutina. Jutranji sprehodi s Titom in Natašo, plavanje v ravno prav topli vodi, kavica, klepet, Alenkina in Zoina kuhinja.

Sidro dvignemo šele po 12. in ponovno sledimo Steli in Kostasu, ki nas ob obali vodita od zaliva do zaliva. Posebej si ogledamo Panormos in Limnari, ki oba nudita varna sidrišča ob močnem SV vetru z imenom maltemi, ki je strah in trepet Egejskega morja in običajno piha od konca junija do konca avgusta z močjo od 30 – 40 vz.

Sidro vržemo pred eno od plaž z. Stafilos na globini 6 m. Kasneje se izkaže, da smo kakšnih 50 m preblizu obale, ampak označevalnih boj ni, policije pa tudi ne.

Kmalu se nam na sidrišču pridruži še jadrnica Urukeke z Natašinima prijateljema Tjašo in Iztokom. Oba izkušena jadralca in dobra poznavalca grških morij. Po Alenkinih škampičih na buzaro, izletu na kavico sledi večerno druženje ob čašici in stoterih jadralskih zgodbah.

z.Stafilos – Skopelos mesto, 11,6 Nm

Eno božansko jutro za drugim. Sprehod po peščenih plažah, vse do nudl plaže, za katere sem mislil, da jih v Grčiji sploh ni. Na plaži dva osamela primerka, zelo zagorel starejši moški in globoko od sonca pordela, malo močnejša dama srednjih let. Se spomnim na take ptiče iz moje mladosti.

Taverna v zalivu, pa tudi beach bar ob 10h še nista odprta, zato se poveselimo kar na barki, nato pa odplujemo do glavnega mesta otoka. Zaliv se nahaja se na vzhodni obali otoka in je odprt za SV veter – meltemi. Pred valovi ga varuje orjaški valobran, za njim pa se nahaja prostorna luka.

Pri privezovanju nam pomaga Sandi, ki z jadrnico in ženo Tatjano pluje po Grčiji. Zdaj smo privezane že 4 jadrnice s slovensko zastavo. Ni slabo za mali narod.

Privezov za jadrnice je veliko, boljši so tisti v notranjosti. Predsem zaradi valov, ki jih povzroča trajekt z brezobzirnim ali nesposobnim kapitanom. Devet jih priveže brez težav, deseti naredi havoc.

Privez za dva dni oz. eno noč stane dobrih 15 eur, voda in elektrika posebej.

Mesto je slikovito, ulice se v obliki labirinta vzpenjajo po pobočjih. Polne trgovinic, restavracij in, predvsem, turistov. Vse zelo prijazno.

Ko mine popoldanska vročina, se odpravimo na večerjo v malo kultno restavracijo Anna. Kar visoko po hribu se je treba povzpeti, da si deležen njenih dobrot. Egejska paella – namesto riža pire iz rumenega fižola fave.

Ponoči na pomolu glasna glasba iz katamarana z mladimi gosti. Ni problem.