Vulcano – Lipari, 22. julij 2016
Noč je bila mirna, če odštejemo gost promet večjih in manjših motornih čolnov. Ti Lipari so res svojevrstno predmestje velikega Milazza na severni obali Sicilije, različne oblike javnih plovil (trajekti, vaporeto) pristajajo praktično na vsakih 15 minut in to do ene ponoči ter kmalu po peti uri zjutraj. Zjutraj sva se odpravila na ogled kraja in na obvezno kopel v vrelce »večne mladosti«. Tu je bil smrad še hujši in Andrej je hitro našel kontraindikacijo, da mu ni bilo potrebno v vroče blato. Jaz sem seveda ta italijanski fenomen naših Moravcev morala preizkusiti. Potopiš se v vroče belo blato v nekdanji mali vulkanski kalderi in nato po 15 minutni kuri odideš na izpiranje, najprej v morje tik poleg (tu je potrebno paziti, da ne zaideš v prevroče morje, kajti iz dna prihaja zelo topla in smrdeča voda), nato sledi še izpiranje pod tušem. Ne pomaga prav dosti, smrdiš še cel dan, kljub večkratnem plavanju. A koža pa kot dojenčkova ritka. Preverjeno !
V vasi opraviva še nakupe (zelo dobra ribarnica in začuda tudi mesarija), ter se odpraviva proti le 7 milj oddaljenemu otoku Lipari. Najprej na črpalko, po nafto in vodo, nato pa poiskat primerno sidrišče za kopanje in uživancijo. Odločiva se za zaliv Porticello, ki ga priporoča peljar. In res , morje je tu smaragdno zeleno, zasidranih plovil pa tudi kar nekaj. Le pogled na obalo je bil nekaj posebnega. Kot naš Goli otok, zaliv z velikimi opuščenimi stavbami, ki so bile očitno v industrijski rabi. Kasneje na internetu preveriva, da je tu dolgo delovala industrija plovca (ki so ga kopali seveda na vulkanskem pobočju otoka), a so leta 2007 ekološka gibanja dosegla zaprtje te tovarne, kljub temu, da je brez dela ostalo na desetine delavcev. Neverjetno, kako propadejo stavbe in pomoli v tako kratkem času.
Obeta se nama malo oddiha od jadranja in smradu ob otoku Vulcano, pa b divji oradi v pečici, kozarcu dobrega sicilijanskega vina in razgledu na Stromboli – za katerega obljubljajo, da ponoči še vedno rad »posveti«. Za razvedrilni program dodatno poskrbi 100 m jahta Lady Luck, ki vrže sidro nedaleč od naju. Varnostniki na vodnih vespah izvlečejo kopalno ploščad in okoli nje ograjo z rdečimi plovkami. Seveda ves čas krožijo okoli nje. Spet preveriva na internetu, gre za luksuzno čarter jahto, ki jo je mogoče najeti za velike denarce. Andrej izvleče daljnogled in poskušava preveriti, kdo neki je na njej. Jaz sanjam o Robertu Redfordu, Andrej pa prešteva dame in ugiba o njihovih EMŠO-jih. Odgovor na najina vprašanja bo najbrž kje v rumenem tisku, a kaj ko ga ne bereva.
