Mahon – slovo od Španije, 21.7.

Od dolgo načrtovanega postanka v Mahon-u in na Menorci sta nama nato ostala le dva dneva, bolje povedano dva večera. Odločitev je padla, v soboto popoldne greva čez, tako je zapovedal bog Eol in priložnosti ne gre zamuditi. Teden dni počitka bo torej na Sardiniji in ne na Menorci.

Ni hude žalosti, tako ali tako je že dozorela odločitev , da se sem vsekakor še vrneva, po morju ali enkrat vmes z letalom. Poigravava se namreč z idejo, da bi Menorco obhodila okrog in okrog, po njeni znameniti 185 km dolgi krožni poti ob obali poimenovani Camino Cavallo. Enkrat spomladi ali pozno jeseni, ko bodo temperature ravno pravšnje za hojo !

Dopoldneva minevata v običajnih opravilih ob privezih v marini: pranju, čiščenju barke in nakupovanju. Popoldneva in večera pa preživiva v tem zelo prijaznem in slikovitem mestu. Njihov osrednji arheološki muzej je žal zaprt, saj ga prenavljajo. Škoda, pa tako sem se veselila ogleda ! Menorca ima namreč zelo zanimivo zgodovino, znana je po 3000 let stari kulturi Taljotov, ki so na otoku zapustili celo vrsto stavb. Dobro so ohranjeni tudi sledovi vseh ostalih ljudstev, ki so si kasneje sledili – od Feničanov, Rimljanov, Vandalov, Normanov, Mavrov, do na koncu izmenjevanja Špancev, Angležev in spet Špancev….predvsem zadnji dvoji so v Mahon in na celotnem otoku zapustili celo vrsto trdnjav, cerkva, v mestih pa veliko imenitnih stavb, ki jih skromni otok sicer ne bi imel. Tu ni velikega masovnega turizma, saj je bil otok v obdobju razcveta španskega turizma precej zapostavljen. V času španske revolucije je bil namreč zelo rdeč in zato je v obdobju generala Franca pač moral plačati svojo ceno. Menorca nima veliko hotelov, zato pa mnogo več naselij apartmajev in zasebnih vil, kjer prevladujejo Angleži. A o tem sem že pisala, Angleži, natančneje povedano, upokojeni Angleži, pač dajejo poseben pečat temu otoku.

V Mahonu se ob večerih zbirajo turisti praktično iz vsega vzhodnega dela otoka ( na zahodu je podobno v mestu Ciutadella, ki sva ga obiskala lani). Je zelo živahno, na ulicah in v številnih lokalih je živa glasba. Ob mestni hiši je velika tržnica, v njenem atriju pa prostor za prireditve, kjer se poleti vsak večer kaj dogaja. Midva sva prisluhnila njihovi etno glasbi in si ogledala njihove plese, drug večer pa je nastopal zanimiv ansambel mladih glasbenikov, ki njihovo etno glasbo igra na sodoben način, nekaj takega kar pri nas počne skupina Terrafolk. V njihovih cerkvah poteka tudi veliki poletni festival klasične glasbe, kjer nastopajo svetovno znana imena, ampak te vstopnice je potrebno rezervirati mnogo vnaprej….

Dilemo okrog izbire restavracije za večerjo je rešila njihova inačica »odprte kuhinje«, ki jo imajo na ribji tržnici. To so zelo lepo obnovili (z evropskimi sredstvi seveda) in na eni strani dopoldne prodajajo ribiči, na drugi strani pa zvečer njihovi gostinci – lokalne specialitete v obliki tapasov in njihova piva ter vina seveda. Kar nekaj sva jih preiskusila…. Zadnji večer sva tu srečala družino iz Ljubljane, ki tu dopustuje že drugič., to je bil prvi kontakt s Slovenci po treh mesecih popotovanja po Španiji letos in dveh lani !

Ja, v dobrem letu sva v Španiji preživela celih pet mesecev! To pa je kar nekaj. Španija je tudi sicer najina destinacija zadnjih šestih let: od Andrejevega dela v Kataloniji sva namreč prepotovala najprej to deželo, poleti 2012 nato stare španske severne dežele, Aragonijo, Navaro in Baskijo, Galicijo, Rioho in Kastilijo, tudi Andoro in potem ob Biskajskem zalivu še Kantabrijo. Leto zatem sva se navduševala nad Kanarskimi otoki, letos pa cel januar namenila Andaluziji. In seveda obplula dobršen del njihove obale…. Kakorkoli, v Španiji se dobro počutiva in tudi dobro znajdeva. K temu seveda veliko pripomore Andrejevo znanje španščine, ki nama pomaga, da se gibava v koncih, kjer ni turistov, ampak so samo domačini…nepozabna so kosila v njihovih malih restavracijah, kamor zahajajo samo oni, pa pohajanja po malih mestih in trgih, kjer se zvečer zbirajo. Španski način življenja mi je zelo všeč: so zelo hedonistični a tudi veliki esteti in z veliko občutka za skupnost. Zelo dobro se tudi zavedajo, da je Španija velika in bogata država in ohranjajo spomin na njihovo veliko pomorsko zgodovino. A ob tem niso vzvišeni, pač pa do tujcev prijazni. Seveda, če so tudi ti prijazni do njih in jih ne bezajo iz njihovih uradov v času največje vročine in sieste. Tu moraš dihati z njimi in tako je lahko življenje z njimi zelo prijetno.

Kar seveda ni moja originalna ugotovitev – tako razmišlja menda kar tri milijone seniorjev in Anglije in severnih evropskih držav, ki tu preživlja jesen svojega življenja. Prav to moje srečanje s povsem drugačnim razmišljanjem ljudi v t.i. tretjem življenjskem obdobju, mi je dalo veliko misliti. Konec koncev menda zato tako veliko delamo, da bomo vsaj prva leta zlate jeseni od tega tudi kaj imeli ! In tu si naši vrstniki iz drugih evropskih držav pozimi greje kosti, igra golf, brigde, se sprehaja in prijazno druži – vse seveda za vsaj enkrat manj denarja, kot bi to počeli doma. Tudi midva sva na tej poti, počasi mesec za mesecem, a v te kraje bova še šla. KMALU !