Calla Llonga – Santa Eulalia, 27.6. : 2,3 NM

Delovno dopoldne na sidru je ob močnem poskakovanju barke  ob 11. uri prekinil skiper s predlogom, da se kar odpraviva v že prej rezervirano marino v bližnji Santi Eulalii. Napovedan je močan SZ danes ponoči in nevihte proti jutru, poleg tega pa so ladijske zaloge že precej skromne. Seveda se bo tudi meni kakšna ura dela v bolj mirnih razmerah zelo prilegla…

Tudi v marini pričakujejo nemirno noč in vpoklicali so dodatno ekipo marinerjev, ki že v kar močnem vetru pomagajo privezovati barke. Napovedano daljše slabo vreme se čuti v zraku, vse hiti na varno, zato se najprej podava v nakupe. Mesto poznava že od lani in tako se peš podava v kar nekaj oddaljeno Mercadono, nazaj naju močno otovorjena pripelje taksi. Na tega španskega »najboljšega soseda« se bova preveč navezala, Mercadona je namreč nekaj podobnega kot naš Mercator. Prodajajo samo špansko hrano, imajo veliko ribarnico in mesarijo, na oddelku sadja in zelenjave pa ti zastane dih. O tem, da je vse cca 30 % ceneje kot pri nas, sem že pisala. Jadralcem in tudi  turistom v apartmajih so se približali tudi na ta način, da imajo veliko mesa že v olju in vakuumsko pakiranega v količinah za dva ali štiri osebe in še celo vrsto drugih dobrot predpripravljenih tako, da je na barki čim manj dela. Da o izbiri odličnih španskih vin ne govorim posebej…..

Zvečer sva se odpravila na dolg sprehod po tem prijetnem, ravno prav velikem mestu. Santa Eulària des Riu, kot se uradno imenuje, je tretje največje mesto na Ibizi in leži ob izlivu edine reke na otoku. Tudi reka nosi enako ime in je s svojo dolžino 17 km najdaljša na Balearih ! Izvira 342 m visoko na »gori« Puig d’en Sopes blizu Sant Miquel-a. Zgleda prav prijetno, kot malo večji potok, v času deževja pa je menda kar velik hudournik. Nad mestom na 52 m visokem griču stoji župnijska cerkev Santa Eulària, ki s svojo podobo in starostjo zelo izstopa. Zgrajena naj bi bila že v začetku 14. stoletja in je v bistvu trdnjava, znotraj katere je cerkev. Cerkev je polna dragocenosti, ki so bile župniji darovane po 2.svetovni vojni, med špansko republikansko vojno je bila namreč porušena in izropana.

Mesto je zelo urejeno, vsepovsod se čuti skrb zato, da bi bilo življenje prijetno – turistom in domačinom. Edina stara stavba je mesta hiša iz leta 1795 in je primer tipične stare arhitekture na otoku – ki pa je ni več. Na glavnem mestnem trgu je zanimiv spomenik, ki ga je postavilo mesto Palma v zahvalo lokalnim ribičem, ti so leta 1913 rešili življenje brodolomcem na neki njihovi ladji. Zelo lepa je tudi glavna promenada, po sredini so speljani vodometi, vsepovsod je polno spomenikov in malih skulptur, ob katerih ljudje posedajo, se fotografirajo… V Španiji imajo kiparji očitno veliko dela.