Španija, Costa Blanca, San Juan – Capo Roig, 12. september 2016

Iz sidrišča odplujeva že navsezgodaj, tudi današnja etapa bo dolga vsaj 30 milj, vmes pa načrtujeva postanek v Alicanteju.

Obplujeva dolgi valobran mestnega pristanišča in se podava proti čakalnemu pomolu mestne marine, razloživa, da potrebujeva enourni postanek za nakup nujne opreme v navtični trgovini in –nobenega problema – pomagajo nama pri privezu in pokažejo, kje so trgovine. Andrej se odpravi po nakupih, jaz pa na delo. Vrne se čez dobro uro, po peljar za špansko obalo je moral namreč v knjigarno daleč v center mesta. Poln navdušenja nad urejenostjo Alicanteja…. Pred odplutjem greva še na kavo v bife marine in na recepcijo po informacijo o cenah privezov. Težko verjeti, a v poni sezoni naju bi v tej res lepi marini v centru Alicanteja stal dnevni privez 50 eurov. Tudi to mesto je na seznamu želja ob najini poti nazaj na Baleare. Posebej še, ker sva ves prejšnji večer občudovala lepo osvetljeno mestno trdnjavo, kjer je očitno zvečer zelo živahno….

Plovba ob tem delu Coste Blance je res en sam dolgčas: skoraj v celoti pozidana obala, polna blokov in stolpičev vseh mogočih oblik, res posebna realnost španskega turizma in gradbene evforije v prvih letih tega tisočletja. Tak je tudi najin današnji načrtovani cilj, sidrišče pred marino Torrevieja. A ker imava dober veter in sva dovolj zgodnja, prečkava zaliv in se zasidrava v malem zalivu Capo Roig, ki leži nekaj milj za rtom. Prijazen zaliv z malo marino in mestno plažo, nekaj apartmajskih hiš, a nobenega velikega hotela. Privoščiva si dolg sprehod po lepo urejeni promenadni poti ob obali in pijačo ter tapase v mali restavraciji na obali. Povsod se občuti, da je konec sezone: gostov je sicer še kar nekaj, a so v glavnem seniorji, natakarji pa so siti vsega, sezone, gostov in sebe.

Svela je kar precej, a ko se znoči se s krmo dodatno priveževa na bojo in noč je bila kar vzdržna.