Otranto – Brindisi, 53, 2 nm, 24. julij 2020
Zbogom, Otrantska vrata ! Cel teden smo čakali, da se nas Eol usmili in spusti naprej proti severu. V petek zjutraj se je končno zgodilo. Tina in Aco sta sta starca prepričala, da je za en dan malo zajel sapo. Že pred sedmo uro zjutraj smo se odvezali s pomola in izpluli iz luke in zaliva Otranto. Pričakal nas je sicer veter v kljun, ampak ga ni bilo več kot 8 vz, dvignili glavno jadro in s pomočjo motorja cikcakali proti cilju kot so nam valovi dovoljevali. Veter je nato pojačal na 10-12 vz, kar je bilo dovolj, da ugasnemo motor in orcamo naprej do cilja in s polnimi jadri priletimo naravnost v Brindisi. Prepluli smo dobrih 53 nm.
Privez na bok smo poiskali pod Vergilovim stopniščem, kjer smo vezali že pred 4 leti. Le da smo tokrat na privezu čisto, čisto sami. Se sploh še smemo privezati tu? Čakamo, da se bo od kje prikazal kdo in nam pokazal pot v marino. Jok, nikogar ni. Obalna straža je že zaprta. Tik pred večerom se nam pridruži še nekaj bark. V družbi je lažje. Po lahki večerji, Acovi gamberi s testeninami v omaki na rdeče, hitro zaspimo. Okoli 1h zjutraj nas prebudi sunek vetra, zunaj je oblačno, od daleč se bliska. Brž pripravimo barko za nevihto in namestimo dodatni spring.