Izlet na Etno, 11. julij 2016
Etna je bila osrednji cilj prve etape tritedenskega jadranja do Sicilije. Barbara in Andrej sta natančno preštudirala vse možne organizacijske zagate in kmalu po osmi uri smo že sedeli na lokalnem avtobusu, ki nas je v dobri uri in pol zanimive vožnje pripeljal na spodnjo postajo gondole. Dlje smo bili iz Catanie, ki ima 600.000 prebivalcev, lepše so bile urejene ulice in hiše. Vse bolj pa so bile vidne tudi sledi zloveščega sosedstva z največjih evropskim vulkanom: črne skale osamelci iz dosedanjih izbruhov ter specifično rastlinje. Na vulkanski zemlji presenetljivo dobro uspeva neke vrsta brnistra , v predelih, kjer je malo več vode pa kostanji. Višje ob cesti so vidne sledi zadnjega večjega nekontroliranega izbruha iz leta 1983, ki je zalil celo vas ter izbruha iz leta 2002, ki pa so ga že uspešno preusmerili na nenaseljeno območje.
Etna je neke vrste meka Evrope, vsak dan jo obišče res velika reka turistov. Mi smo se odločili za kombinacijo gondole, ki nas je pripeljala na višino 2500 m, ter peš hoje proti robi prvega živega kraterja na višini približno 3000 metrov. Dan je bil oblačen ( ali pa je tak na Etni večino dni v poletju ?), zato eno in pol urna pot ni bila naporna. Sicer se hodi po širokih cestah, ki so pozimi smučišče in po katerih nenehno vozijo posebna vozila, neke vrste terenci – mali avtobusi, ki turiste pripeljejo direktno na vrh tega kraterja. Pot prav do vrha Etne, na cca 3300 m, pa je možna samo z vodičem in pravo planinsko opreme. Mi smo imeli k sreči vsaj vetrovke in nekaj toplih oblačil, na vrhu nas je namreč presenetila prava snežna ploha.
Etna je doživetje, relativno blizu nas, a vseeno poseben svet nepredvidljivega spečega orjaka. Znanstveniki ga imajo sicer dobro naštudiranega, a njegovih bodočih izbruhov se ne da 100 % napovedati.