Ponedeljek, 3. september 2018, Sciacca – Capo Bianco, 13,2 nm

Ponedeljkovo dopoldne je kot vedno delovno. Le za čas »malice« si privoščiva kratek in hiter sprehod do ribiškega pomola. Sciacca se namreč ponaša s peto največjo ribiško floto na Sardiniji in dolgo tradicijo predelave rib. Ribiči imajo neke vrste zadružno ribarnico (to sva videla že v mestu Capo San Vito…), ki pa je zelo velika in moderno urejena. Kljub ne najbolj zgodnji uri je bilo rib še vedno ogromno, že dolgo nisem videla tako veliko različnih vrst rib na pultih…tudi cene so zelo zadružne, beri nizke.

Iz marine odveževa šele po kosilu, jadrava počasi in daleč stran od obale, ta del je poznan po velikih plitvinah, ki znajo biti v zalivih, kjer se izlivajo reke, tudi precej nepredvidljive. Opazujeva obalo in zdaj nama je zgodba termalizma v Sciacci bolj jasna; termalni vrelci so razporejeni po celotnem pobočju od vrha gore Monte Kronio do obale in takoj za mestnim obzidjem se začenja predel velikih zdraviliških hotelskih kompleksov. Vsega tega iz marine in potepa po mestu nisva videla.

Najin današnji cilj, sidrišče ob znamenitem rtu Capo Bianco, zaradi svoje beline res izstopa in se ga opazi že od daleč. Previdno ga obplujeva in zasidrava ja JV strani cca 400 m stran od obale in na globini 4 metrov ! Na skoraj pet kilometrov plaže iz mivke, ki jo na enem delu kot posebna kulisa zapirajo snežno bele stene, je nekaj lokalov in komaj kak kopalec. V lepo urejenem gozdiču med plažo in klifi je kamp in tudi tam je vse že prazno. Neverjetno in to 3. septembra ter za povrh na menda najlepši plaži južne Sicilije! Ampak tako je tu s turizmom, sezona traja slaba dva meseca in potem je vsega konec.

Nad sidriščem sva navdušena, končno spet zelo lepa lokacija ! A romantiko močno dopolnjuje swell, ki naju guga in rola…Andrej se ponovno loti vseh znanih ukrepov od plovnih sider ob bokih, do pomožnega sidra, nekaj sicer pomaga, a barka se kljub temu lepo ziba. Gremo spat !