Sreda, 29. avgust 2018, Trapani, Erice
Danes se poslovita Janja in Maja, z rent a car-jem odpeljeta nazaj v Catanio in nato z letalom domov. Sledi to, čemur se menda reče pravi tehnični postanek: pranje, čiščenje, manjša popravila, obnova zalog.
Za nagrado po trdem delu sva se zvečer podala na Erico, saj pravijo da je to ena od točk, ki jih je na Siciliji potrebno obiskati. Oborožena z informacijami, pridobljenimi v lokalnem TIC-u včeraj, poiščeva postajo lokalnega avtobusa, ki naj bi naju odpeljal do cca 5 km oddaljene spodnje postaje gondole. Ni in ni ga bilo, pa sva pot skoraj v celoti prepešačila, no avtobus naju je le pobral na predzadnji postaji in z vrtoglavo hitrostjo, da bi očitno nadoknadil veliko zamudo, oddrvel do zadnje spodnje postaje gondole. Uf, pošteno se je bilo treba držati.
Erice so namreč zelo staro in zgodovinsko pomembno mesto na 700 m visokem hribu nad Trapanijem. Od tu so okolico obvladovali že Kartažani, pa Grki, Rimljani, kasneje Saraceni in na koncu Normani. Ko so vse hude nevarnosti minile, se je pod goro razvilo mesto Trapani, Erice pa so ostale takšne, kot so bile v poznem srednjem veku .
Sprehod po mestu je res neverjeten, vse je tako, kot je bilo nekdaj – ulice s tlaki, odtočnimi kanali, trgi in neštetimi cerkvami – mesto ima 13.000 prebivalcev in 27 delujočih cerkva. Očitno je mesto ostalo versko središče in tudi to je ohranilo življenje v njem. Potepanje po ozkih uličicah od cerkve do cerkve popestrijo stotine trgovinic in restavracij. Erice slovi tudi kot sicilijanska prestolnica slaščic. Imava srečo, da imajo prav ta večer procesijo. Opazovanje dogajanja je bilo posebno doživetje. Na ta dan, v čast Marije , vsaka hiša v mestecu posebej skrbno uredi svoj atrij: prinesejo domače slike Marije, si uredijo priložnostne oltarje, okrog namestijo stole in molijo ter bedijo… pa tudi malicajo in povabijo vsakega mimoidočega. Zelo posebno doživetje !