Monopoli – Ubli, 120 nm, 28.-29.julij 2020

Končno je prišel dan, ko se bo Altopo s posadko vrnil na Hrvaško. Pred odhodom na 111 nm (200 km) dolgo prečenje Jadrana mora skiper še namestiti VHF anteno in zamenjati predfilter goriva. Ostati 100 km od obale brez motorja in radio povezave bi bilo res neodgovorno. Kabel, ki ga je potegnil iz jamborja, je napeljal na bimini, ga prilotal na konec antene, to pa z vezicami pritrdil kolikor visoko je bilo možno »peš« na zadnjo zapono. Preizkus pokaže, da radijska postaja deluje BP. Z menjavo predfiltra so, kot običajno, težave. Prekratek vijak, nerodno mesto montaže. Ker nikakor ne gre, je bilo potrebno odstraniti podložko. Zdaj vijak doseže, vendar glava vijaka nalega neposredno na tesnilo. Prav zato vijak privije malo bolj previdno. Preskus motorja BP.
Ob 12h kosilo, ob 13h na pot. Veter piha naravnost z Lastova. Vedno me je intrigiralo vprašanje, kako veter ve, kam smo namenjeni. Začnemo z orcanjem s polnimi jadri. Ko veter napovedano oslabi, poženemo motor in krenemo proti S, da bi nabrali višino za kasnejši SZ. Po kakšni uri se začne motor zaletavati. Obrati se gibljejo med 1200 in 1900. In prav sredi tega alarma nas obiščejo delfini. Takšni malo manjši in zelo razigrani. V zraku delajo piruete. In prišepnejo skiperju, v čem bi utegnil biti problem z motorjem. Pramalo privit vijak. Črpalka sesa zrak skozi ohišje predfiltra. To! Ko skiper vijak ponovno privije, pentica spet enakomerno zapoje. Kapitan dobi nagradno pijačko in se zahvali delfinom. Vržemo planulo.
Okoli 2h zjutraj zapiha napovedani SZ 10-12 vz. Odvijemo genovo in s slabimi 6 vz. hitrosti plujemo 10 st. pod ciljem. Motor spet počiva. Super.
Prometa je malo. Plujemo južno od koridorja Bari – Split, kjer v daljavi vidimo več trajektov. Tu in tam kakšna ribarica.
Proti jutru zažari Venera. Tako svetle še nismo videl nikoli. V morju pušča svetlobno sled kot Luna.
V enakomernem jadranju minevajo milje. Jutranja zora zasveti za Pelješcem in Mljetom. Naredi se lep dan. SZ pa še kar piha. Ko smo še 20 nm od Lastova, dvignem hrvasko zastavo, ki ji dodam še rumeno. Slabih 12 nm od obale veter končno popusti. Zvijemo genovo in z glavnim jadrom odmotoriramo naravnost v Ubli. Za pol ure zamudimo kapetanijo, ki se zapre ob 1h in spet odpre ob 5h. Obmejni policaj je zelo prijazen, še posebej, ko izve, da smo izpolnili obrazec na Enter Croatia. Malo psuje čez Italijane, ker tega ne počnejo, malo čez Covit, ki je po preverjenih informacijah njegovega prijatelja čista zarota. Dobimo crew listo, ki je na Hrvaškem še vedno zakon. Na pomolu lahko počakamo, da se odpre kapitanija.
Zdaj je pravi trenutek za penino, ki jo že 2 leti voziva s seboj. Kapitan pride četrt ure prej. Proti pričakovanjem je celoten postopek hiter in enostaven. Strošek vinjete in počitniške takse znaša po prijateljskem preračunu 172 Eur. Bankomat ob kapetaniji, eden od dveh na otoku, je namreč prazen. Kapitan med kavico pove, da ga spraznita že dve malo večji motornjači, ki plačata omenjenih pristojbin za več kot 1.000 eur.
Potem pa v Jurjevo luko na sidro. Prava jadranska romantika, ki je z izjemo Balearov, nisva videla nikjer. Uvala je dovolj velika za nekaj jadrnic, ravno prav družbe. Tridnevno bivanje na Lastovu nas stane 400 kun vstopnine v park prirode. Noč mirna, morje kot olje, nobenega svela….