Nedelja, 5.avgust 2018, rt Polinuro – Maratea, 21 nm
Kot se za nedeljo spodobi, si privoščiva mirno in ležerno jutro, nato pa nedeljsko kosilo – glavna zvezda je seveda včeraj ujeta lokarda. Pripravim jo na andaluzijski način, po receptu iz kuharice Klemna Koširja, ki mi je na barki že nekajkrat prišla prav. Povabiva tudi najina slovenska soseda.
Po kosilu in kavici odmotoriramo z genovo proti Maratei. Prej načrtovani ogled enega od mestec v notranjosti zaliva Policastro odpade, saj se nad celino znova nabirajo grozeči oblaki. Pred valobran marine priplujemo ob najbolj napačnem času – v nedeljo ob 18. uri, ko se kot jate ptic vanjo zgrinjajo domače barke. Kmalu je jasno, da prostora za privez ne bo, zato se lotimo iskanja primernega sidrišča.
Po dveh poskusih v sosednjem zalivu nato končno vržemo sidro na skalnato dno pred lokalno plažo. Tik pred tem, ko se odpravljamo na kopno, pa pripljuje čoln z marinerom, ki nas obvesti, da bo potrebno presidrati, saj bo na našem mestu opolnoči splav z ognjemetom. Poiščeva novo sidrišče kakšnih 200 m naprej pod klifi, sidro položiva ponovno na skalnato dno in v globini 7 metrov. Z ogledom veselice na kopnem danes ne bo nič. Sidru ne zaupava povsem, kmalu pride tudi svel in z njim neprespana noč. Zanimiv je tudi zelo glasen presket na laminatu, tako glasnega nisva slišala še nikoli. Morda od precej mrzle vode, očitno je tu kar nekaj podvodnih virov sladke vode. Malo pred polnočnim ognjemetom prinese veter čez hrib tudi nekaj kapelj dežja, a jih je bilo spet le za vzorec.