Lesbos – Scala Loutra – Polomari drugič, 9. in 10. junij 2026
Naš prvi cilj nove etape jadranja je bila Scala Loutra, kamor smo ob zelo športnem jadranju prispeli zelo hitro in se tokrat trdno zasidrali v zalivu. Tudi transfer na kopno je bil zelo športen (malo moker), sosed na švicarski jadrnici poleg nas pa zelo siten – kljub veliki razdalji je od nas terjal, da se presidramo. Nismo ga uslišali, tako ali tako smo tokrat prišli sem le na predah pred nadaljevanjem naše poti – ni nam vzel dobre volje.
Nočni refuli niso motili spanca. Ob 9h dvignemo sidro in zaplujemo v kanal, kjer sva zadnjič ujela gofa. Vetra je tudi do 20 vz v krmo. Genovo razvijemo šele, ko pridemo mimo zadnjih plitvin. Tokrat katabatiko pričakujemo, zato jo razvijemo le do polovice. Opazimo jadrnico, ki pluje za nami v isto smer. Regata?! Ne, ostaja daleč za nami in zavije v prvi zaliv za dvemi otočki.
V Plomari priplujemo okoli pol ene in brez težav zasidramo in privežemo na rivo, kakšne 3 m stran od barke, ki jo starejši gospod pripravlja za prevoz turistov in tik pred stebriček z elektriko. Na lezboški kartici imam še 4 eur, ki jih kanim potrošiti, zato takoj priklopim kabel.
Vzamem dokumente in grem na port authority. Vrata so zaklenjena, na njih pa list iz katerega razberem, da ta dan ne delajo. Tudi prav. Vrnem se na barko in ne mine 15 minut, ko se pripelje policist na motorju, mi da dokument, ki ga moram izpolniti in nesti na PA. Ne verjame, da je zaprt. Ti kar pozvoni, mi pravi. Naj bo. Ko grem drugič na PA, pa le sprevidim, da sem trkal na napačna vrata. Ko poiščem prava, so odprta. Sledi pregled dokumentov, vse OK, le Transit log spet manjka. Povem zgodbo od prejšnjega tedna in mož se vda. Plačam 6,28 eur za privez in to je to. Sledi poznopopoldanski sprehod po mestu in večerjica v taverni.
Ko gremo na barko, opazim, da je veter obrnil na JV. Ni močan, ampak vseeno lahko naredi zloglasni val v luki. Gremo spat, ampak ob pol enih nas zbudi močno cukanje. Privezne vrvi ječijo. Moram jih popustiti, Altopo zdaj poskakuje 3 m od rive, sidro drži. Vse OK? Jok, ko bi lahko odklopili kabel s stebrička, tega nismo naredili, zdaj pa ne morem več na obalo. Kot zakleto, ni mimo nikogar, ki bi nam lahko odklopil kabel. Altopo spet približamo obali in po poskakujoči pasareli uspem priti na rivo in izključiti kabel. Pridem tudi nazaj, ne da bi padel v morje.
Okoli 2h zjutraj se poskakovanje toliko umiri, da me ni več strah za vrvi in grem lahko spat.
