Lesbos, Plomario – Skala Loutron (21. do 26. maj 2026)
Ob pol enajstih odveževa in v blagem južnem vetrcu odplujeva proti vzhodu. Obala je sprva precej poseljena, potem pa spet nedotaknjena, vendar vse bolj zelena. Po dveh urah plovbe zavijeva v ozek preliv, ki vodi v zaprto morje Kolpos Geras. Plovba med plitvinami traja dobro uro. Potem se odpre pogled na zaliv z vasico Skala Loutron. Dva pomola, škver, taverna in “industrijska dediščina”, predelana v moderen aparthotel.
V zalivu so na sidru 3 jadrnice. Na pomolu je privezana ena jadrnica. Mesto za njo je še prosto, vendar je pred njim na pomolu kup mrež, kar pomeni, da tam privezuje lokalna ribiška barka. Mesto pred njo je prosto, mrež ni. V blagem vetru v kljun pristaneva bočno, globina je 3 m. Z vrvmi nama pomaga sosed. Pomol je obdan z debelimi odbijači iz črne gume, ki pušča na barki grde sledi. Vstaviva najine bokobrane.
Plovba zaključena, v 3 urah sva preplula dobrih 13 nm. Takoj greva preizkusit najboljšo taverno. Postreže nama z obilno mešano solato, ocvrtimi jajčevci in porcijo malih arbunov. Vse dobro in ravno dovolj. 28 eur.
V vasici je tudi muzej, posvečen izgnancem iz Male azije leta 1922. Okoli 17. ure zaman trkava na zaklenjena vrata. Morda bo jutri več sreče. Noč je najprej glasna, potem pa mirna.
Res sva imela srečo, da sva odkrila tole Skalo pod vasjo Loutra. Ena taverna, en hotelčič z bazenom, en zaprt muzej in dobra 2 kilometra pešpoti do vasi. V vasi dve trgovinici, 1 taverna + 2 kafiča, bencinska postaja, cerkev in nič drugega. Loutra je imela leta 1990 okoli 1.100 prebivalcev, danes jih ima mogoče pol tega. Skalo so okoli leta 1922 ustanovili izgnanci iz Male Azije. Razvaline gospodarskih obratov kažejo, da so bili zelo podjetni in uspešni. Kriza je prišla mnogo kasneje. Danes so ostale le še razvaline.
Ribiška luka, okoli Altopa se motajo 4 ribarice. Maria je privezana pred nami. Posadka je arabska, barka pa precej utrujena, umazana in smrdeča po nafti. Za nami je privezana NM 303. Nova in čista. Privezali so v petek in odšli čez vikend domov. Potem je tu še Aleksandra. Ta gre na lov vsak večer in je za naju vir svežih rib. Uživava v pravem dopustu. Ostala bova cel teden.
Po zajtrku sprehod med starimi oljčnimi nasadi. Drevesa so zagotovo starejša on 1.000 let. 50 do 100 generacij kmetov že skrbi za njih. En dan greva po cesti ob obali kakšna 2 km proti severu. Zanimiva maneža z “lužo” v sredini. Ponujajo jahanje po morju.
Na koncu ceste avtobusna postaja, mali škver in mala taverna. Velika taverna je že dolgo zaprta. Kraj je videl boljše čase, zdaj pa dva starca in dve starki stražijo, da jih čas ne odnese. In skuhata super grško kavico. Popoldan se odpraviva do cerkvice na vrhu hriba nad vasjo. Čudovit razgled poplača napor. Gostje v taverni se menjajo, midva ostajava.
