Egejsko morje 2026: Skopelos – Alonnisos – Kyra Panagija

6. in 7. maj 2026

Jutro se  začne z reševanjem problema. Prejšnji dan smo ugotovili, da naš gumenjak nemarno pušča. Tako zelo, da je čisto neuporaben. Lani ni in skiper ga ni preizkusil, ko je bil še čas. Kaj zdaj? V Grčiji, kjer lep del noči preživiš na sidru in pogosto druge možnosti niti nimaš, brez gumenjaka ne moreš, še posebej ne v maju, ko je plavanje na obalo bolj teorija kot mrzla praksa.

Ampak Skopelos je večje mesto z razvito navtiko, nabava kompleta za popravilo ne bi smel biti problem, kajne? Jok, ga ni na celem otoku, mi zatrdi trgovec. Vse kaže, da bo mali problem veliko sranje. Iz godlje nas rešijo Francozi s sosednje barke, ki nam komplet prijazno posodijo. Preučimo navodila za uporabo v francoščini, v španščini, pa zahtevajo, da popravljena flika ne sme v vodo vsaj en teden. Fliko zalepimo, lepo prime, teden pa tokrat ne bo imel sedem dni. Dopolnimo ladijske zaloge in ob 11h odvežemo z obale in dvignemo sidro. Mimo dredžerja, ki koplje pesek s plitvine, na kateri je prejšnji teden nasedel trajekt, odplujemo ob S obali otoka Alonnisosa proti vzhodnemu rtu tega otoka.

Orcamo v slabem SV ob divji, neposeljeni obali, dokler veter ne zamre. Še kakšno uro rabimo z motorjem do zaliva Gerakas, kjer smo bili že lani in dosegli najvzhodnejšo točko. Bočno se privežemo na prazen pomol. Nikjer nikogar, le sonce, vetrc in pljuskanje valov. In seveda, včerajšnja tunina po andaluzijsko iz ladijske kuhinje.

Popoldan sprehod navkreber po dolini. Barbara in Dušan se povzpneta na koto 240 m nm, midva obrneva že precej prej. Zvečer še prijateljska partija remija in jadralski dan je končan.

V štirih urah smo prepluli slabih 18 nm.

Sončno jutro v opustelem zalivu Alonnisosa smo posvetili popravilu sidrnega vinča. Dan prej je Dušan opazil, da nekaj trmoglavi. Verige ne spušča, zato sidranje ni mogoče. Sliši se samo kliket, verjetno sklopke. 22 let je delal brez pripomb, zdaj pa to! AI  nam priporoči mojstra v najbližji marini. Tam nekje pri Atenah, 14 dni plovbe. Prijatelji s Facebooka modrujejo in svarijo. Andrej in Dušan  napravo razšraufata in poskušata uganiti, kje je problem in najdeta 2 vijaka, ki držita trn v brazdi prirobnice. Trn blokira vrtenje prirobnice. Vijaka popustiva in nasmeh se vrne na ustnice.

Z uro in pol zamude odplujemo na otok  Kyra Panagia. Vetra ni. Po dveh urah plovbe naredimo kunštnega Grka na pomolu samostana, ki si ga želimo ogledati in se z malo telovadbe skipamo na pomol. Od tam po strmih stopnicah do samostana. Tam nas sprejme edini stalni prebivalec otoka, prijazni opat samostana. Družbo mu dela še en ostareli pater in en delavec, ja, pa ribič, ki mu je pripeljal ribe. Za uvod nas pogostijo z odličnim žganjem, pecivom in mrzlo vodo, nato pa nam pater predstavi samostan ter nas usmeri na ogled spodnjih prostorov. Otok je v lasti Atenskega samostana in je del Atoške avtonomije, kjer patri živijo pod goro Atos. Tako je že več kot 1.000 let. Samostan so zgradili v 16. stoletju in ga pred nekaj leti temeljito obnovili. https://www.greeka.com/sporades/alonissos/sightseeing/alonissos-monastery-kyra-panagia/.

Tako kot samostan, nas očara tudi zaliv pod njim in Dušan si privošči pogumno plavanje. Okoli 15h odvežemo in odplujemo v 3 nm oddaljeni zaliv Planitis na S. strani otoka. Fantastičen. Zaprt, ampak velik, da bi lahko v njem sidralo 100 jadrnic. Voda je svetlo modra, ampak nekako motna. Razen ene zaprte hiške okoli zaliva ni ničesar. Sidramo na 6 m globine, dna ne vidimo, sidro drži dobro. Sonce pripeka, voda pa je še vedno hladna, tam nekje okoli 17-18 stopinj.

Pluli smo skupaj skoraj 3 ure in prepluli 12,3 nm.