Ponedeljek, 6.avgust 2018, Maratea – Cetraro, 32,9 nm

Noč res ni bila prijetna, Andrej je rolanje barke ublažil s plovnimi sidru ob bokih, a ga je bilo še vedno precej. Zato takoj po osmi uri dvigneva sidro in se greva »odpočit« na odprto morje. Najprej kaže, da bo vseeno nekaj jugozahodnika, zato spet dvigneva jadra, a vetrček obrne v SZ in ugasne. Motor zato ponovno nabira ure in ure ter ubira milje in milje…

Obala je zelo gorata, zelena in slikovita. Na hribih čepijo dobro zavarovana stara naselja, ob morju pa nova, večjih mest ni. Vse skupaj je ena sama velika plaža, polno je urejenih delov z ležalniki in senčniki, a gostov je bolj malo. Z desne obplujemo otoček Cirela, na sidrišču je polno malih gliserjev, družbo jim delata le dve jadrnici. Radovednost naju žene tudi na ogled nedokončane marine Diamante in žal ponovno ugotavljava, kako potratno se včasih dela z evropskimi sredstvi. Vse propada, v prazni marini so si za valobranom domačini uredili sidrišča z bojami za male čolne….

Zavijemo okoli rta Bonifati in zgledamo današnji cilj –mesto Cetraro. Marina je ob robu novega naselja in ima posebnost – zelo ozek del, kjer se vpluje vanjo in še ta je poln premikajoče plitvine s peskom. Na to smo bili k sreči opozorjeni, počasi vplujemo in se, ponovno skupaj z barko Mirjam in Tomaža, privežemo na tranzitni pomol. Andrej se gre javit v pisarno marine, ki pa je zaprta, tudi sicer se kasneje nihče ne javi na pomolu.

Privez smo izkoristili za vnovične velike nakupe – shrambe na barki so prazne, hladilnik tudi, mi pa načrtujemo, da bomo kmalu ponovno prečili Tirensko morje in se podali na Eolske otoke. Tudi Cetraro ni turističen kraj, imajo pa dobro založene trgovine, ponovno sva prijetno presenečena nad ugodnimi cenami hrane.