Nedelja in ponedeljek, 22. in 23.julij 2018, Cala Grande – Civitavechia, Ruva di Traiano, 41,2 nm
Nekaj čez tretjo zjutraj Andrejeva nova aplikacija za vremensko napoved pošlje sporočilo, da nad naš polotok Argentario prihaja nevihta. Skiper se zaskrbljeno ozre v nebo in res na SZ nebu že zagleda Zevsovo veselico. Napoved manjših neviht na toskanski obali je bila sicer poznana že zvečer, vendar severno od nas.. Nebo na jugu je čisto. Takoj dvignemo sidro in odplujemo po načrtovani poti najprej okoli polotoka na njegovo južno stran, zato ne vidimo, kaj se dogaja na drugi strani. Jadranje je bilo mirno, le 1-2 metrski valovi, ki so ostali od včerajšnjega juga nas zaustavljajo in včasih malo zarolajo. Ampak kot je dober in po 7-ih urah se znajdemo pred trajektno luko Civittavechia. Ponovno upoštevamo dobro izkušnjo Marka Murna in se privežemo v marini Riva di Traiano.
Marina je res velika in lepo urejena, cena za italijanske razmere zelo ugodna – 60 eur. Temeljito operemo barko in posadko in se za nagrado napotimo v najbližjo picerijo.
Zjutraj se odpravimo v dobrih 600 m oddaljeno veleblagovnico COOP. Končno pravi mesto za velike ladijske nakupe – dobro založena ribarnica in mesarija, velika izbira sadja in zelenjave, cene pa zelo sprejemljive !
Ko nam je z ne malo truda uspelo pospraviti vse te zaloge in pripraviti barko za izplutje, skiper ponovno preveri vreme. Pričakovali smo sicer do 18 vozlov severozahodnika, a ga je bilo v marini 28 vozlov, zunaj pa vsaj še pet vozlov več. Pade odločitev, da ostanemo še en dan v marini in ga izkoristimo za ogled Civittavechie. Iz marine do centra mesta vozi avtobus, ki stane 2 eur-a. Mesto je še danes velika trajektna luka, pristanišče a j bilo že v rimskih časih in tudi v srednjem veku. V starem antičnem pristanišču imajo še danes privez domačinu. V srednjeveškem delu pristanišča pa kraljuje mogočna trdnjava, ki jo je oblikoval Michelangello. Žal smo jo lahko le obhodili, saj ogled notranjosti ni mogoč – trdnjava je še danes v funkciji italijanske vojske.