Lesbos , Palios – otoček Asproniso, 31. maj 2026

Po mirni noči pred Paliosom se odločiva, da se takoj vrneva na sidrišče pri otočku Asproniso, ki sva ga včeraj “izpustila”. Do tja je samo slabe 3 milje, spet mimo plitvin in čeri. Plovba je počasna, samo 3 vz, z namenom, da uloviva kakšno ribico. Pokrajina je divja, obala zapuščena. Plujeva mimo provizorične ribiške koče na JZ obali otočka Barmpalias. Zaščita pred Meltemijem, ko potegne.

Po slabi uri plovbe vrževa sidro na peščeno zaplato v globini 4 m. Mesto je treba skrbno izbrati, saj se smer in moč vetra nenehno spreminjata. Barka mora imeti dovolj prostora, da kroži okoli sidra, ne da bi nasedla ali udarila ob kakšno skalo. Prostora je za dve barki, ne več.

Po kosilu in siesti pripraviva gumico in gremo na preizkus novega električnega motorja. Odpeljeva se do otočka, na katerem kraljujejo galebi. Na stotine jih gnezdi tam in z glasnim vpitjem protestirajo proti vdoru v njihov dom. Zbirajo se v oblak nad najinimi glavami in vse spominja na Hihtckokov film Ptice. Ne upava ostati na otoku več kot 5 minut. Potem narediva še en krog za preizkus motorja. V 15 minutah plovbe se baterija izprazni za samo 6%. Super. Vrneva se na barko.

V prvem mraku Alenka opazi na sosednjem otočku Tsoukalas neke čudne osebke. Opazujeva jih z daljnogledom. Mladi moški. Šest jih je. Tihotapci, begunci, migranti? Tokrat kapitan vztraja in ne greva nikamor. Ko se čisto znoči, osebki prižgejo svetilke in se še naprej sprehajajo ob obali. In tako do polnoči. Potem greva spat, barko pa za vsak slučaj zakleneva. Noč pod modro luno je mirna.