Egejsko morje 2026: Lemnos, Myrina
10. do 12. maj 2026
Prva prava nedelja na letošnjem potovanju. Altopo privezan na rivi, trgovine zaprte. Na ulicah ravno prav ljudi, da ni samotno.
Zbudi nas glasen boben. Edinica grške vojske, nameščena na otoku, ob glasnem maršu prikoraka do kipa osvoboditelja Lemnosa in dvigne grško zastavo. Zbrani domačini to pozdravijo z aplavzom.
Po jutranji kavici se odpravimo na ogled stare beneško- otomanske trdnjave nad mestom. Benečani so jo začeli graditi v 12. stoletju. Bila je njihova ključna točka za kontrolo vhoda v Dardanele in naprej v Črno morje. Konec 15. stoletja so jih pregnali Otomani, ki so tu vladali skoraj 5 stoletij, do leta 1912, ko so jih pregnale sile antante. Otomani so trdnjavo še povečali in okrepili zidovja, da so lahko preživela topovska obstreljevanja.
Z vrha utrdbe je lep pogled na vzhod, jug in zahod. Po polurnem vzponu na vrhu trdnjave odpremo bife iz nahrbtnika in si privoščimo dva hladna Mythosa. Nadaljujemo z obhodom. Najdemo podzemne prostore, kjer so imeli Turki, med 2.svetovno vojno pa Grki, smodnišnico.
V majhnem gozdičku srečamo edine stalne prebivalce trdnjave – čredo srn. Navajene so na obiskovalce in nas ne šmirglajo.
Prijetno utrujeni se vrnemo na Altopo, kjer umetnici v pol ure pričarata čudovito tunino v omaki s solato. Po podaljšani siesti gremo na sprehod po mestu, ki ga končamo v odlični restavraciji s pogledom na sončni zahod za goro Atos. Ni vsak dan tako slikovit, zahod namreč, in počutimo se nekako počaščene.
Še ouzo oz. mastika in miren večer na barki.
Tretji dan na Lemnosu je namenjen obnovi ladijskih zalog in spoznavanju mesta. Zaključi se z nakupom dveh čudovitih kovačev z ribiške barke Panagia, ki vsak dan okoli 7-ih popoldan priveže na pomolu, vedno z bogatim in raznovrstnim ulovom. Dva, skoraj kilska, za 25 eur. Šefica kuhinje se sicer pritožuje, da sta prevelika za njeno kuhinjo, ampak zaupanje posadke je neomajno.
Torek je namenjen ogledu otoka z rent-a-carom. Za 50 eur dobimo malega Suzukija, s katerim otok prepotujemo križem in kražem. Ogledamo si mline na veter, preurejene v apartmane, vojaško pokopališče avstralskih in novozelandskih vojakov iz prve svetovne vojne. Padlo jih je na tisoče v bitki za Galipoli. Potem gremo v staro prestolnico otoka, mesto Mouros. Luka leži v globokem zalivu, ki je varoval vojno mornarico. V gostilni Val si pri Antonisu privoščimo odlično kosilo, si ogledamo še plažo ali dve, kjer pa ni obljubljenih tjulnov. Od tam po grdem makadamu do obale Fanaraki, kjer naj bi bile čudovite naravne skulpture, pa tudi tam najdem samo kup kamnov.
Ko se vnemo v marino, pa akcija. Kakšnih 15 minut pred tem je zapihal močan južni veter in sidro našega Altopa je popustilo. Naslonil se je s krmo na obalo in sosedje so že začeli reševati situacijo. Vetra je toliko, da niti z motorjem ne uspemo barke poravnati. Dvignemo sidro in barko privežemo na bok. Vse v redu.
Sledi kovačeva pojedina. Najprej ribja juhica, potem pa v koruzni moki ocvrti fileji. Božansko.
