Marina di Ragusa, 30.6. do 4.7.2020

Prihod na jadrnico tokrat ni bil prav prijazen. Andrejev hiter pregled je sicer pokazal, da je z barko vse OK, na hitro sva sprala debel nanos umazanije na krovu in pričela s polnjenjem tanka za vodo, nato pa se lotila zračenja barke. Tako dolgo je še nisva pustila same, dobrih 10 mesecev je minilo od lanskega kratkega jadranja na Malto. Pred nočjo je bilo treba stopiti še do supermarketa in pričeti s polnjenjem hladilnika in ladijskih zalog hrane.

»Jutro je pametnejše od večera« ima navado reči Andrej in tako je naslednjega dne padla odločitev, da si bova vzela več časa za ureditev barke. Do Sirakuz, kjer bova sklenila najino obplutje Sicilije in kjer naju čez teden dni ( 7.7.) čaka Zala, imava udobna dva dneva plovbe. Na soncu sem presušila vse blazine, oprala kar nekaj strojev perila, prezračila vse omare, pretaknila vse skrite kotičke na barki…res jih je veliko. Altopo je zdaj spet dišeča in urejena potovalna barka, kot sva jo bila navajena do sedaj. Veliko akcijo čiščenja sva zaključila z obljubo, da je tako dolgo ne bova več pustila zaprte in upoštevajoč najine kratkoročne jadralske načrte bo vsaj to leto, ki sledi, veliko bolj obljudena.

Zadnji večer sva namenila najinemu slovesu od te marine in kraja – Marine di Ragusa, kjer sva bila zadnji dve leti. S kar nekaj nostalgije sva se sprehodila po širokih pontonih te marine, tu sva bila trikrat poleti, enkrat za novoletne praznike in lani spomladi, ko smo prekrižarili celinsko Sicilijo. Marina je res lepo urejena in dobro vodena, sodi v skupino marin, kjer živi večja skupina t.i. »barkarjev», ljudi ki več ali manj stalno živijo na jadrnicah. Andrej je seveda takoj ob pri plutju vzpostavil kar nekaj prijaznih kontaktov z njimi. Tudi v tej jadralski skupnosti prevladujejo Angleži in prva leta je bil glavna tema seveda brexit. Kar nekaj med njimi jih skupaj pluje že vrsto let, aprila se jih večina odpravi proti Grčiji, nekateri do Malte in nato Tunizije, drugi spet drugam. Oktobra pa se ponovno zberejo tu in skupaj preživijo zimo. Organizirajo pohode, nakupovanje na lokalnih tržnicah, kolesarske izlete, jutranjo jogo, dvakrat tedensko imajo družabne večere… Večine jadralcev, ki sva jih spoznala ob prejšnjih bivanjih tu, tokrat ni bilo v marini. Tudi Saly Anne je z družino odšla, očitno so uspeli prodati njihov katamaran. Ko je postalo življenje z njihovima najstnikoma prenaporno, sta se odločila narediti premor v njunem življenju – kupila sta katamaran in dve leti preživela na njem v Sredozemlju. No, starejši sin s ej kmalu vrnil k babici v Anglijo, drugi pa so ostali. Lani jeseni sta se odločila zaključiti o zgodbo, kupila sta novo hišo v Angliji in prodala katamaran.

Ta hip na privezih ni starih znancev, ostal je le starejši Anglež na barki Sarabande na najinem pomolu, ki tu živi že nekaj let. Enkrat na leto se pozimi za mesec dni vrne v Anglijo enkrat letno poleti krajši čas tu pluje skupaj s svojim sinom. Sicer pa uživa na soncu in sem pa tja kaj postori na barki. In ostala sta najina soseda, Angleža v najlepših letih, na jadrnici z imenom »Dr Feelgood«, ki pa jo prodajata. Bogve zakaj, sta se naveličala jadranja, kupujeta večjo in boljše plovilo, ali pa odhajata v toplejše kraje. Tokrat je bila marina precej manj zasedena kot prejšnja leta, stalni gostje so očitno zunaj, tranzitnih pa letos skorajda ni.