Prva prava nedelja na leto\u0161njem potovanju. Altopo privezan na rivi, trgovine zaprte. Na ulicah ravno prav ljudi, da ni samotno.<\/p>\n
Zbudi nas glasen boben. Edinica gr\u0161ke vojske, name\u0161\u010dena na otoku, ob glasnem mar\u0161u prikoraka do kipa osvoboditelja Lemnosa in dvigne gr\u0161ko zastavo. Zbrani doma\u010dini to pozdravijo z aplavzom.<\/p>\n
Po jutranji kavici se odpravimo na ogled stare bene\u0161ko- otomanske trdnjave nad mestom. Bene\u010dani so jo za\u010deli graditi v 12. stoletju. Bila je njihova klju\u010dna to\u010dka za kontrolo vhoda v Dardanele in naprej v \u010crno morje. Konec 15. stoletja so jih pregnali Otomani, ki so tu vladali skoraj 5 stoletij, do leta 1912, ko so jih pregnale sile antante. Otomani so trdnjavo \u0161e pove\u010dali in okrepili zidovja, da so lahko pre\u017eivela topovska obstreljevanja.<\/p>\n
Z vrha utrdbe je lep pogled na vzhod, jug in zahod. Po polurnem vzponu na vrhu trdnjave odpremo bife iz nahrbtnika in si privo\u0161\u010dimo dva hladna Mythosa. Nadaljujemo z obhodom. Najdemo podzemne prostore, kjer so imeli Turki, med 2.svetovno vojno pa Grki, smodni\u0161nico.<\/p>\n
V majhnem gozdi\u010dku sre\u010damo edine stalne prebivalce trdnjave – \u010dredo srn. Navajene so na obiskovalce in nas ne \u0161mirglajo.<\/p>\n
Prijetno utrujeni se vrnemo na Altopo, kjer umetnici v pol ure pri\u010darata \u010dudovito tunino v omaki s solato. Po podalj\u0161ani siesti gremo na sprehod po mestu, ki ga kon\u010damo v odli\u010dni restavraciji s pogledom na son\u010dni zahod za goro Atos. Ni vsak dan tako slikovit, zahod namre\u010d, in po\u010dutimo se nekako po\u010da\u0161\u010dene.<\/p>\n
\u0160e ouzo oz. mastika in miren ve\u010der na barki.<\/p>\n
Tretji dan na Lemnosu je namenjen obnovi ladijskih zalog in spoznavanju mesta. Zaklju\u010di se z nakupom dveh \u010dudovitih kova\u010dev z ribi\u0161ke barke Panagia, ki vsak dan okoli 7-ih popoldan prive\u017ee na pomolu, vedno z bogatim in raznovrstnim ulovom. Dva, skoraj kilska, za 25 eur. \u0160efica kuhinje se sicer prito\u017euje, da sta prevelika za njeno kuhinjo, ampak zaupanje posadke je neomajno.<\/p>\n
Torek je namenjen ogledu otoka z rent-a-carom. Za 50 eur dobimo malega Suzukija, s katerim otok prepotujemo kri\u017eem in kra\u017eem. Ogledamo si mline na veter, preurejene v apartmane, voja\u0161ko pokopali\u0161\u010de avstralskih in novozelandskih vojakov iz prve svetovne vojne. Padlo jih je na tiso\u010de v bitki za Galipoli. Potem gremo v staro prestolnico otoka, mesto Mouros. Luka le\u017ei v globokem zalivu, ki je varoval vojno mornarico. V gostilni Val si pri Antonisu privo\u0161\u010dimo odli\u010dno kosilo, si ogledamo \u0161e pla\u017eo ali dve, kjer pa ni obljubljenih tjulnov. Od tam po grdem makadamu do obale Fanaraki, kjer naj bi bile \u010dudovite naravne skulpture, pa tudi tam najdem samo kup kamnov.<\/p>\n
Ko se vnemo v marino, pa akcija. Kak\u0161nih 15 minut pred tem je zapihal mo\u010dan ju\u017eni veter in sidro na\u0161ega Altopa je popustilo. Naslonil se je s krmo na obalo in sosedje so \u017ee za\u010deli re\u0161evati situacijo. Vetra je toliko, da niti z motorjem ne uspemo barke poravnati. Dvignemo sidro in barko prive\u017eemo na bok. Vse v redu.<\/p>\n
Sledi kova\u010deva pojedina. Najprej ribja juhica, potem pa v koruzni moki ocvrti fileji. Bo\u017eansko.<\/p>\n\n\t\t