\u017de ko smo prihajali v Otranto, smo vedeli, da razmere za plovbo naprej proti severu vsaj nekaj dni ne bodo ugodne. Pa vendarle smo upali, da bo severnik v ponedeljek ali torek le popustil, vikend pa bomo izkoristili za podrobnej\u0161e spoznavanje Otranta. Mesto je staro, vedno na prepihu, \u010duvaj na vstopu v Jadran. Otrantska o\u017eina meri do Albanije manj kot 40 nm (dobrih 70 km), kar je v ugodnih pogojih le 8 ur plovbe. Danes je mesto izrazito turisti\u010dno, z evropskimi sredstvi so zgradili tudi kar veliko marino. Pred 4 leti smo se nor\u010devali iz njih, ker je bil ve\u010dji del \u010disto plitev in pomoli s privezi prazni (fotka je na v dnevniku iz julija 2016). Zdaj so vsi privezi zasedeni, res je, jadrnic skoraj ni, \u010dolnov pa kolikor ho\u010de\u0161. Pet dni smo bili privezani na pomolu pred Guardio Costiero (40 eur\/dan – brez toalet), tri dni pa smo kljub vetru in valovanju pre\u017eiveli na sidru.<\/p>\n
Dalj\u0161i postanek v Otrantu je skiper namenil urejanju te\u017eav, ki jadralca vedno spremljajo kot bolhe bera\u010da. \u0160e posebej, \u010de barka ni ve\u010d rosno mlada. Ker je bil koloturnik navijalke genove obe\u0161en na krmno ograjo, genova pa se je upirala navijanju, je popustila ograja in se za dobrih 5 cm pomaknila naprej. Zajle so zgubile napetost in se \u017ealostno pobesile. Na privezu je bila dobra prilika, da situacijo obrnemo. Koloturnik smo pritrdil na obalo in krmno ograjo z vrvjo preko vin\u010da potegnil nazaj na njeno mesto. Sicer pa smo imeli od sobote dalje mnogo bolj neprijeten problem. Napolnil se je tank za \u010drno vodo (wc). No\u010dno tihotapsko odpiranje ventila ni obrodilo uspeha, obiski bli\u017enjega kafi\u010da in javnega WC-ja pogosti. Neuspe\u0161na so bila tudi potapljanja s poskusom bezanja v izlivno odprtino in tudi Mr.Muscolo. Ni\u010d. Poklicali smo slu\u017ebo za praznjenje greznic, \u010dez dobro uro so bili na obali in opravili svoje za 50 eur.V \u017eeleznini smo nabavili in preverili pretok. Problem re\u0161en, posadka zelo hvale\u017ena.<\/p>\n
Zadnji problem je pravzaprav najve\u010dji in \u0161e v re\u0161evanju. Z VHF antene na vrhu jambora se je odtrgal kabel in padel v jambor. Anteno je prinesla z jambora Zala, ko smo jo dvignili gor v Siracusah in upamo da v Otrantu najdemo mojstra, ki bo to spravil v red. Jok, mo\u017e nima \u010dasa oz. se mu ne da zafrkavati z napeljevanjem kabla v jambor. Skiper s eje odlo\u010dil, da anteno namesti na zadnjo pripono in potegnem kabel do nje.<\/p>\n
Med najino plovbo po Sredozemlju nisva sre\u010dala prav veliko Slovencev, pravzaprav v letu 2018 le en par. In nobenega Hrvata. V tem morju se \u0161ele prav zave\u0161, kako majhni smo. Ker redno spremljam bloge nekaterih drugih jadralcev (ki objavljajo bolj redno kot jaz), sem videla, da je jadtnica Heron zasidrana nedale\u010d od nas. Povabila sta nas v “njun” zaliv, le dobri 2 nm ju\u017eno od Otranta. Za S vetrove, ki nas pestijo zadnji teden, je zaliv za Capo Otranto idealno zavetje. V pol urice smo bili tam in sazidrali na 5 m globine, kak\u0161nih 250 m od obale, na kateri je potaplja\u0161ki tabor, kar zahteva dvojno previdnost. Najprej smo se spoznali na njuni barki, udobnem in za oceansko jadranje urejenem Oceanisu 47. Potem nas je Toma\u017e peljal na izlet do Boksitnega jezera, ki ponuja izjemne prizore. V kokpitu Altopa, ob steklenici hladnega vina, pogovor o tiso\u010d stvareh z morja, o morju, o ljudeh in o barkah. O do\u017eivetjih, ki plemenitijo na\u0161e svetove zadnjih 15 let. No\u010d na sidru je bila mnogo mirnej\u0161a, kot prej\u0161nja v Otrantu in \u0161e enkrat s eje izkazalo, koliko veljajo izku\u0161nje, ki si jih jadralci izmenjamo med seboj , Lili in Toima\u017e sta namre\u010d ta zaliv \u017ee poznala iz njunih prej\u0161njih jadranj. Zjutraj smo skupaj spili \u0161e kavica in se poslovili z najbolj\u0161imi \u017eeljami. Gremo v isto smer, morda se \u0161e vidimo.<\/p>\n
Zadnja dva dneva smo ponovno pre\u017eiveli na privezu pred Obalno stra\u017eo kjer nas prijazno pri\u010dakata Andrea in Fabrizio. Dokon\u010dno smo namfre\u010d opustili upanje, da bomo pravo\u010dasno pripluli do Brindisija in tam izvedli menjavo posadke. 23. 7. s enamre\u010d Zala vra\u010da z Easy jetom domov, priletita pa Aco in Tina. Zala je pregledala vse mo\u017ene javne prevoze, izkazalo s eje, da bi bilo potrebno preno\u010diti v Lecceju, do tam itti z avtobusom, naprej pa z \u017eeleznico do Brindisija in nato s taksijem do letali\u0161\u010da. Poznajo se korona \u010dasi, javne prevoz ne deluje kot prej. Nato posku\u0161amo najei rent a car in v dveh uraj na\u0161ega odlo\u010danja, oddajo \u0161e zadnji dve vozili, ki jih imajo. Prijazni \u0161ef lokalnega Herza se potem ponudi, da bo za isto ceno kot bi stal najem avta on odpeljal Zalo na letali\u0161\u010de in pripeljal Acota in Tino. Saj ni res, pa je! Zalo je potem \u0161e peljal skozi staro sredi\u0161\u010de mesta Lecce (nekdanjega glavnega mesta Apulije) in na njihov najbolj\u0161i sladoled.<\/p>\n
Zala je bila z nama dobrih 14 dni, prav veliko dopustni\u0161kega jadranja \u017eal ni imela. Ali smo be\u017eali pred vetrom ali pa \u010dakali na sidru oz. privezih zaradi premo\u010dnega vetra. Ampak tudi to je realnost jadranja, prilo\u017enosti za dopustni\u0161ko sidranje v romanti\u010dnih zalivih bo \u0161e dovolj.<\/p>\n\n\t\t