St.Maria di Leuca – Otranto, 40,5 nm, 17.julij 2020

Nazaj, nazaj v morje Adrijansko! 2.julija 2016 smo na poti iz Otranta za dobra 4 leta rekli zbogom Jadranu. Danes, 16.julija 2020 nas je čakala vrnitev.

Iz Sta.Marie di Leuca smo se na željo Obalnih stražarjev odpravili že ob pol osmih. Na sidrišču tik pred marino nas je pričakal srhljiv prizor. Na skalah je obtičala jadrnica, ki je dan prej tam še ni bilo. Pa noč ni bila posebej vetrovna! Svetilnik si ogledamo še z morja, potem pa najprej s skrajšanimi, nato pa s polnimi jadri proti vetru in proti Jadranu. Eol in Pozejdon sta bila tokrat dobra do nas. Orce v vetru do 15 vz so redko res prijazne, tokrat so bile. Znameniti Otrantski svetilnik je za nami ob 13.15 in znova smo zaplujemo v valove modrega Jadrana. Ob 14.h smo se zasidrali v Otrantski luki, v dobrih 6.5 urah jadranja, je motor deloval le 30 minut, za 25 nm ob obalne razdalje smo naredili 40 nm plovbe.

Najprej smo si privoščili kosilo in kopanje v zalivu, ob 17.h pa le dobili privez pred zgradbo Obalne straže. Večerni sprehod po očarljivem starem delu mesta se je prilegel, večerja tudi.

Napoved za prihodnje dni ni dobra. Veliko (preveč) vetra naravnost v nos, upoštevati pa je potrebno še močan protitok. Čaka nas še 40 nm do Brindisija, ki si jih v teh razmerah težko privoščimo. Potrpljenje je božja mast – tudi za jadralce. Jugo našemu skiperju ni bil nikoli najljubši veter, tokrat pa je pravi odgovor na vse dileme.