Capo Spartivento – Roccella Ionica, 32, nm, 10, julij 2010

Današji dan je bil čisto uživaško jadranje. Takoj po dvigu sidra smo razvili obe jadri in po dveh orcah v enem dolgem teg-u jadrali do današnjega cilja – nam že poznane marine Rochela Ionica. No ja, nekaj pred ciljem je veter ugasnil, preden smo prižgali motor,  smo si privoščili kopanje in vlečenje na vrvi.

Vhod v marino je zaradi premikajočih se sipin precej zahteven. Andrej seveda po pravilih kliče marino, a se nihče ne oglasi . Previdno in po spominu počasi vpluje za valobran in ko smo že v marini, se končno oglasita tudi oba marinerota. Privežemo na finger ponton in pričnem s pripravo kočerje. Danes imam rojstni dan, načrtovana je bila sicer večerja zunaj, a ob polnem hladilniku sveže tunine to seveda prestavimo na kak dan pozneje. Pripravila sem tunino po baskijsko in se spet enkrat s hvaležnostjo ozrla na nekaj kuharskih knjigah v ladijski knjižnici. Zalo in Andreja pa sem zadolžila, da na pontonu najdeta primerno posadko, ki bi ji darovali nekaj tunine. Nikjer nobene mlajše posadke, sami starejši pari. Odločita se kar za neposredna soseda, nemški par v najinih letih, ki sta prav tako kot mi priplula iz Sicilije in sta na poti v Grčijo. Ni kaj, dobro delo smo naredili…

Po večerji se odpravimo na kratek sprehod do edinega lokala – trgovinice, picerije, kava bara – vse v enem. Vodi ga zelo prijazna družina, njihove pice so znane daleč naokoli. V zelo majhni trgovini  najdemo celo sardinijsko pivo Ichnusa, ki ga že dolgo nismo pili. Marina je dobra 2 km oddaljena od mesta, leži povsem na samem in za dobro varovano ograjo. Ta mali lokal je tako edina možnost za večerno druženje posadk. No – to mirno idilo pa so kar naenkrat zmotile policijske luči, na glavni pomol za valobranom so pridrveli najprej trije policijski kombiji, nato navadni avti, nato še drugi uniformiranci, na koncu reševalci in velik avtobus. Kmalu je bilo jasno, da je Guardia Costera v marino pospremila dve plovili z begunci. To je torej to, tako blizu tem zgodbam še nismo bili. Spomnim se plovbe čez Gibtraltarsko ožino leta 2017, tam sva nenehno poslušala po radiu opozorila o gumenjakih z begunci. Priznam, bilo me je malce strah, posebej še, ko sva plula mimo leteče menjave potnikov, kar sredi morja so namreč prekrcali ljudi iz enega gumenjaka – očitno maroškega – v drugega, ki je bil španski.

Tokrat strahu ni bilo, le žalost, da se vse to še vedno dogaja. Okoli 30 beguncev je prijadralo na dveh jadrnicah, posedli so jih na tla in si očitno dali največ opraviti z ugotavljanjem, kdo bi bil krmar ali organizator. Ko so to ugotovili, so begunce pospremili v lep avtobus in jih odpeljali. Plovili, s katerimi so pripluli, sta ostali na pomolu in naslednji dan bili vem na ogled. Bili sta  40 in 55 čeveljski  jadrnici, ki sta na bogve na  kakšen način prišli v roke tem ljudem in sta bili v zelo slabem stanju.