Siracuse, 7.in 8.julij 2020
V tem, po moji oceni najlepšem sicilijskem mestu, sva zaključila najino jadranje okrog Sicilije. Poleti 2016 sva objadrala vzhodno obalo, preplula Mesinski priliv in objadrala del Eolskih otokov – Vulkano in Lipare. Sem sva se vrnila na povratku iz Gibraltarja polti 2018, tokrat sva ujela pravo vreme in ostala čez noč na znamenitem sidrišču ob Stromboliju. Iz Eolskega otočja sva nato nadaljevala jadranje po severnih obalah Sicilije, v precej neprijaznih vremenskih razmerah objadrala SZ rt Lo Capo San Vito in Egadske otoke, nato pa ob zahodni in južni obali Sicilije jadranje leta 2018 zaključila v Marini di Ragusa. Poleti 2019 sva si privoščila le jadranje o Malte in nazaj, no letos pa objadrala še JV rt Sicilije.
Jadrnico sva privezala na bok na glavno mestno rivo, da je to možno sva vedela že od zadnjič, in nestrpno – vsaj jaz – čakala na Zalo. Prišla je točna kot urica, lačna in utrujena od dolgega potovanja. Večeri sprehod po mestu sva si privoščila sama. Tu se potepava že tretjič v zadnjih letih, a mesto vedno znova očara z urejenostjo, lepimi notranjimi dvorišči, po ozkih ulicah je polno posod z rastlinjem. Urejeni ostanki grških templjev, vodnjakov so zgodba zase, katedrala svete Lucije pa skupaj z glavnim trgom vzame sapo. Tokrat se zelo pozna, da je v mestu precej manj turistov, veliko lokalov ostaja zaprtih in mali mestni trgi samevajo. To pa ne velja za glavno mesti sprehajališče ob obali, kjer kar mrgoli obiskovalcev in predvsem fotografov. Ob obali in na sidru je kar nekaj atraktivnih plovil, posebne pozornosti je deležna velika lesena trijambornica, očitno replika neke stare ladje, ki so jo ponoči oblekli v barve italijanske zastave.
