Portopallo – Merzememi, 6,7 nm , 6. julij 2020

Prva letošnja noč na sidru je bila mirna, mogočen valobran je pobral še tisto malo valovanja, ki ga je ostalo. Naju je pa nekajkrat zmotil oster smrad, ki ga je občasno prinesel veter s kopnega. Očitno imajo ob koncu tega zaliva smetišče ali pa zgolj visoke nanose morske trave pozejdonije, ki tudi zna tako smrdeti. Po jutranjem kopanju se odločiva za kratek premik do naslednjega malega mesta v vzhodni obali Sardinije Merzememija. Počasi motorirava okoli plitvin malega otoka s slikovito trdnjavo Isla de co Passero in potem kljub šibkemu jugozahodniku dvigneva genovo in ležerno odjadrava do naslednjega zaliva. Nad njim se nabira grozeč nevihtni oblak, ki pa ga šibak veter vseeno odnese dalje. Takoj ob vplutju v z dvema valobranoma dobro zavarovano mestno luko nama z enega od pontonov že mahajo in naju vabijo na privez. Sledi »popoln pristanek na krmo – ni slabo za malce zarjavelo roko krmarja« (samoocena skiperja ) in prijava v mestno marino. Ena noč pri njih naju bo stala 40 eur ( z vodo in elektriko po potrebi in brezplačnim internetom), dobila pa sva tudi posebne korona obrazce. Vsak dan morava vanje zapisovati pozicijo in si izmeriti telesno temperaturo. Zanimivo, ob izplutju iz najine »matične« Marin di Ragusa ni bilo o tem nič govora ! Kakorkoli, v teh časih je bolje, da imaš kak obrazec preveč kot premalo, dokler plujemo ob italijanski obali, ga bomo dosledno izpolnjevali.

Mercememi je malo ribiško mestece na skrajnem JV rtu Sicilije, znano predvsem po tunolovu, v preteklosti pa je bilo tudi izvozna luka za znamenito vino z njegovega zaledja – vinogradov s pobočij gore Avola. Od marine do mestnega jedra je dobrih deset minut hoje, če ne bi vedela, kje in kaj iščeva, bi ga težko našla. Sredi novodobnih počitniških hiš je na malem polotoku ostal le majhen trg z cerkvijo in nekaj zgodovinskimi stavbami. Ohranili pa so ogrodje stare tonare – predelovalnice tun, in vanj namestili nekaj restavracij in trgovin. Gostov je kar nekaj, ni pa običajnega poletnega vrveža. V trgovinah striktno nosijo maske, brez nje te ne spustijo v notranjost, imeti sva jih morala tudi, ko sva šla v mestno slaščičarno na sladoled. V mestu je več večjih trgovin, kjer lokalni kmetje prodajajo svoje specialitete, očitno gre za bogato lokalno kulinariko. Tudi midva sva zavila v eno izmed njih, kupila sva njihov tipični ragu iz tunine in seveda bottargo, ročno izdelan sušen kaviar iz iker tunine, ki ga tu pridelujejo na način, ki izhaja še iz arabske kulture. Vin tokrat nisva kupovala, ladijska klet je namreč z njimi spodobno založena, njihovo vino Nero di Avola je namreč tudi doma vedno v kleti. Seveda sva zavila tudi na večerjo, Andrej se je odločil za špagete z vongolami, jaz pa za njihovo specialiteto – tunino, pečeno v krušni peči v srajčki iz mandeljnov in pistacij. Tako dobre tunine že dolgo nisem jedla !