Sobota in nedelja, 8. – 9. 9.2018, Licata

Marina je res nekaj posebnega, na dveh pontonih prevladujejo jadrnice, na katerih jadralci stalno živijo in tu preživljajo zimo. Zelo je čista, kar je na Siciliji redko. Ima lepe sanitarije, samopostrežno pralnico, klubske prostore, male lokale in navtično trgovino, takoj za ograjo je velik nakupovalni center. Nikamor se nama ne mudi, tu bova ostala do nedelje. Andrej odbrzi nabirat korake, jaz pa se lotim pranja posteljnine in ostalega  – to bo zadnja menjava pred odhodom in v Marini di Ragusa bom imela veliko dela s pranjem jader in ponjav v kokpitu.

Mesto Licata je simpatično staro mesto z ozkimi ulicami, veliko cerkvami in palačami. A te so zelo slabo vzdrževane, čeprav v stavbah renesančnih palač ljudje še vedno živijo. Posebej presenetljivo je slabo stanje cerkev, ki so povečini zaprte, zunanje okrasje na cerkvah je odstranjeno, lepa vhodna vrata nadomeščajo zasilna in na hitro stesana.  Kot da bi morali pred nekom vse skriti in tega še niso dali nazaj. To velja celo za njihov »Uomo«, ki se ponaša s posebno znamenitostjo – črnim Jezusom ! So pa ljudje zelo prijazni, pokažejo, da so veseli vsakega gosta. Večerjala sva v mali gostilnici v ozki stranski ulici (po naključju je bila to ulica Sv. Andreja), vodi jo par v srednjih letih, ona sprejema goste in deservira, on elegantno streže – a ima desno roko amputirano na komolcem. Hrana je bila odlična in ko jo pohvaliva, se nama pride zahvaliti kuhar osebno…

Pred lokalno galerijo je vsak večer živa glasba domačih glasbenikov. Kar na ulici, na eni strani ceste so na pločniku glasbeniki, na drugem pločniku pa zasilni sedeži in občinstvo. Nekaj jih pride že vnaprej in prinesejo stole, drugi so mimoidoči… Uživajo eni in drugi, morda glasbeniki še najbolj, iz nabranega drobiža v klobuku gredo po nastopu najbrž na večerjo.

Nad mestom kraljuje trdnjava, na katero se je bilo seveda treba povzpeti. Je obnovljena, v njej je zelo poenostavljen etnografski muzej. Vstopnine ni, tudi tu so samo prostovoljni prispevki. A kustos in blagajnik in vodič v eni osebi naju vpraša, če sva žejna in nama prinese mrzlo vodo. Seveda sva bila, trdnjava je visoko na hribu, do nje je iz marine 6342korakov !

Posebna zgodba pa je skupnost jadralcev v marini. Uprava jim je uredila poseben piknik prostor z baliniščem in tu so skupna nedeljska kosila. Seveda sva šla tudi midva: na eno mizo vsaka barka položi skledo solate, predjed, sladico… , na dveh kuriščih potem kapitani spečejo meso – vsak svoje  – in modrujejo seveda. Po kosilu pa imajo posebno družabno igro podobno našemu balinanju – a po angleško precej zakomplicirano – imajo posebne keglje s številkami, ki se jih podira z neke vrste polenom… igra je zelo napeta in očitno tu zelo priljubljena. V skupnosti prevladujejo Angleži, nekaj je Francozov, tu je že dve leti tudi Američan, ki je priplul prek Atlantika…in se zataknil v Licatu. Ko  mu poveva, da sva iz Slovenije, takoj omeni Melanijo.  Večina članov te skupnosti  je tu med dve in pet let ! Na pikniku sva bila atrakcija tedna, očitno so zelo stalna družba. V marini je med stalnimi gosti  tudi nekaj Rusov, Nemcev in Švicarjev in en Belgijec, ki pa jih ni bilo na pikniku.

Med jadrnicami s stalnim privezom v tej marini je tudi najina stara znanka, ki skoraj prikliče solzo v oko – Bavaria 44 Adria Adria, prva jadrnica flote Adrie More, ki sta jo Andrej in Borut Šuln leta 2002 pripeljala iz Izole v Zadar. Tudi midva z Andrejem sva na njej kar nekajkrat jadrala v letih, preden je prišel k hiši Altopo…. Lepo je bilo. Leta kasneje so jo prodali Angležem, ki še danes zadovoljno jadrajo z njo.