Torek, 4. september 2018, Capo Bianco

Proti jutru se swell umiri in pade odločitev, da bova tu še en dan. Končno sva spet na lepem sidrišču in predvsem – nikamor se nama ne mudi.

Oba pošteno oddelava svoj delavnik, pozno popoldne pa se le opraviva z dingijem na kopno. Sledi dolg sprehod do klifov na rtu, pa po borovem gozdiču skozi prazen kamp in nato po mivki na drug konec plaže ter nazaj, skupaj dobrih osem km ali 12.000 korakov!

Tu je v sezoni očitno zelo živahno, saj je veliko lepih lokalov, lepo so urejene sanitarije , na več mestih so tudi reševalci na plaži. No, ti so še vedno v službi, le kopalcev je precej manj. Tudi v restavracijah je komaj še kdo in kuhinje so povečini že zaprli, imajo le še sendviče in pice iz zmrzovalnika.

Danes štirinajst dni bova že doma! Pred nama je še dober teden plovbe in potem še trije dnevi trdega dela, da pripraviva barko na zimovanje. Do izbrane Marine Ragusa imava sicer le še 80 milj, a privez je rezerviran od 13. septembra naprej. Vreme bo menda stabilno, dovolj časa je še za kako lepo sidrišče in ogled znamenitosti na obali, a s precej mešanimi občutki načrtujeva naslednja sidrišča in priveze. Z mislimi sva že doma, a hkrati se zavedava, da se bo treba posloviti morja in barke ter posebnega življenja, ki nama ga nudijo ta dolga poletna jadranja. Pogrešava otroke in vnuke, pa sorodnike in prijatelje, veseliva se stvari, ki jih doma rada delava, a jih tu ni, od bridža do vrtnarjenja seveda J. A življenje na barki  ima svoj čar, predvsem pa je veliko časa za vse. In tega doma ni, vedno ga je premalo . In to istega čas, kjer ima dan 24 ur in teden sedem dni !