Ponedeljek, 13.avgust 2018, Vulcano

Danes bo najin dan počitka, sidrišče je varno, Vulcano pa ima kar nekaj pohodnih poti za Andrejevo nabiranje korakov…

Takoj zjutraj se posloviva od Mirjam in Tomaža, skupaj smo pluli dober teden. Neverjetno, po dveh letih, ko nisva na vsej poti srečala niti ene slovenske barke, sva zdaj naletela na tako prijetna jadralca ! Naše druženje je bilo prijetno, izmenjali smo si kup jadralskih izkušenj in se drug od drugega tudi marsikaj naučili. Tomaž namreč jadra od otroštva naprej, z Mirjam pa sta na barki odkar sta skupaj, na njej so odrasli tudi njuni otroci… Lani jeseni sta v franciji kupila novo jadrnico in zdaj jo selita za enkrat v Grčijo. Upam, da se kmalu spet kje srečamo, morda drugo leto v Jonskem morju.

Popoldne se sama ponovno odpraviva na Vulcano. Tokrat najprej na ogled razstave v informativnem centru italijanskega Inštituta za vulkane. Majhna , a zelo nazorna razstava, prizadevna vodička nam razloži osnovna dejstva, dobimo tudi zanimivo brošuro. Neverjetno, ta Italija res spi na tempirani bombi, a tudi mi nismo daleč ! Razstava je sicer namenjena pomiritvi prebivalstva in turistov, veliko pozornosti namenjajo predstavitvi vseh ukrepov, s katerimi spremljajo aktivnosti v kraterjih… A ko vidiš natančen pregled števila delujočih vulkanov tod okrog in še vse tiste, ki so trenutno še pod morjem, se kar malo zamisliš… da ne govorimo o spečem orjaku severno od Vezuva, ki je menda najbolj nevaren !

Večerni sprehod v mestecu Vulcano je kmalu postal neprijeten. Datumu primerna gneča je sicer razumljiva, a prometni teksas z veliki dragimi avtomobili po ozkih ulicah in smeti vsepovsod so zelo moteče. Na te otoke je potrebno priti zgodaj spomladi, ko je še vse urejeno in ljudi malo. A kaj , ko je te nore dneve feregoste pač nekje potrebno preživeti.