Četrtek, 9.avgust 2018, Stromboli – Panareja – Lipari, 24,4 nm

Želje po jutranjem raziskovanju Strombolija so pod vtisom včerajšnje še pozno večerne vročine izpuhtele. Odločiva pa se, da ga obplujeva s severne strani in si ogledava pobočje, po katerem lava občasno še vali v morje. Pred tem pa začudena opazujeva, kako poseljen je v resnici ta negostoljuben vulkanski otok. Za rtom je namreč še kakšnih 100 hiš, nad njimi pa še ena starejša cerkev, ki bi zaradi velikosti pridruženih stavb lahko bila tudi samostan… Vsevedni google naju hitro poduči, da danes (brez turistov seveda) na otoku v dveh večjih naseljih živi cca 800 ljudi ter da je bil kljub stalnim izbruhom naseljen že od davna. Tako kot na ostalih Eolskih otokih so namreč tudi tu našli ostanke naslelij iz bakrene dobe, pa grških in rimskih časov…. Danes prebivalci živijo predvsem od turizma in ribištva, včasih pa je bilo pomembno tudi kmetijstvo, pridelovali so oljčno olje in odlično malvazijo, znani pa so tudi po kaprah in marmeladah iz opuncij.

Za opoldanski postanek si izbereva sidrišče pred glavnim naseljem sosednjega otoka Panareja in pestujeva pobožno željo, da bi si kavico po kosilu privoščila tudi na tem otoku… Komaj uspešno zasidrava južno od pomola za turistične barke,  se usuje jata velikih bark, vsaka ima na krovu vsaj po 250 turistov, očitno so jih pripeljali z neke križarke… Zgrožena opazujeva vse to drenjanje ljudi v majhnem naselju in hudi opoldanski vročini. Mrzlično iščejo senčen kotiček na plažah, ki ga pa seveda ni, pa tudi plaž ne, saj je namesto njih razbeljeno okroglo črno vulkansko kamenje. Ta turizem pa je res pogosto tudi zelo krut do ljudi.

Takoj po kosilu odjadrava naprej in se zasidrava na SV sidrišču Liparov, ki ga poznava izpred dveh let. Gneča je tudi tu velika, a kot običajno se sidrišče po sedmi uri izprazni in čez noč tu ostane le ducat jadrnic. Tako kot pred dvema letoma naju ponovno očarajo beli klifi iz plovca in smaragdno zeleno morje.