Sobota, 28.julij 2018, Ventotene – Ischia, 25,5 nm

Zjutraj naju Zala odpelje v mesto, ki ga hitro prehodiva, saj ni veliko. Ogledava si staro luko in novo marino – zanimivo ni bila polna, čeprav je bilo včeraj sidrišče pred njo polno. Zanimivi so predori ob obali – mnoge so v peščenjak izkopali še sužnji v rimskih časih – domačini jih s pridom uporabljajo še danes. Ko se nama pridruži še mlada posadka, si ogledamo še ostanke rimskih vil in bližnjo okolico mesta. Ventotene je bil namreč tako kot Ponza otok, kamor so izgnali nezaželene osebnosti že stari Rimljani, kasneje pa vsi ostali do vključno fašistične oblasti. Med imeni pregnancev so tako Julija, hči Julija Cezarja in Oktavia – Neronova žena, v medvojnem času je bil sem pregnan Sandro Pertini in nekateri drugi znani italijanski demokrati. Zanimivo je, da ostanki nekdaj slavnih vil, o katerih obstaja sicer veliko dokumentov in slik, niso urejeni. Niso jih sicer pozidali, a dobro zaščiteni za visokimi ograjami čakajo arheologe… So pa pogledi nanje še vedno malce srhljivi, izgnane gospe so imele lep pogled proti Rimu, a se vanj nikoli niso smele več vrniti. Vsaj žive ne, Neronovi ženi so na Ventoteneju odrobili glavo in jo na pladnju prinesli njegovi ljubici…

V zanimivi ribarnici, prav tako iz dobljeni v peščenjak, kupimo ribo, fonetično zapisano ričolo – je posebnost teh otokov in je podobna palamidi, pri domačinu pa še nekaj zelenjave in prve letošnje fige.

Plovba do Ischie je ponovno minila ob zvoku motorja, ki mu je bila v pomoč genova. Slabo urico čistega jadranja nam je Eol omogočil šele ob plovbi ob severni obali otoka. Malo pred vhodom v zaliv glavnega mesta zvijemo jadra, promet trajektov in hitrih potniških ladij je bil le pregost, vsakih 5 minut v zaliv vpluje ali iz njega izpluje ena od teh velikih ladij.

Zasidramo se na znanem zelo slikovitem sidrišču pod Aragonsko trdnjavo na SV rtu otoka. Ventotenska riba, pripravila sem jo »na buzaro«, je bila odlična. Mlada posadka se na kopno odpravi zvečer, midva sva na vrsti zjutraj.