Nedelja, 29.julij 2018, Ischia – Procida, 4 nm

Nedeljsko jutro izkoristiva za dolg sprehod po obali. Ischia je povsem nekaj drugega kot dosedanja mesta, gre za staro zdraviliško mesto z zelo dolgo tradicijo turizma. Pogrešam pa malo več čistoče in urejenosti, ki bi jo tako slavno mesto, vsaj po mojem, moralo imeti.

Odločiva se tudi za ogled stare Aragonske trdnjave, ki naju navduši. Vstopnina je za italijanske razmere res visoka, 10 eur, a celostno mestece – grad je urejeno, dobiva nazoren vodič. Trdnjava in nunski samostan sta imela nekdaj 18 cerkva in sta bila pogosto zatočišče prav vsem prebivalcem Ischie, posebej pred gusarji. V 10 ohranjenih cerkvah in v zasebnih prostorih lastnikov so zdaj razstave, parki so lepo urejeni – celoten kompleks je namreč v zasebni lasti.

Za nama si trdnjavo gleda še mlada posadka, po kosilu pa se iz prenatrpanega sidrišča odločimo za pobeg na sosednji otok, le 4 nm oddaljeno Procido. Tudi tu nas pričaka polno sidrišče, a se proti večeru dodobra izprazni. Mestece, nad katerim tudi tu bedi mogočna trdnjava, je zelo slikovito. Majhne hiše, odete v pastelne barve, so vsekane v klife druga nad drugo, med njimi je labirint ozkih ulic in predvsem stopnic. Večerni sprehod po mestu odkrije zanimivo kombinacijo – v prvi vrsti so sicer restavracije z mizami tik do roba pomola, a med njimi so sodi z ribiškimi mrežami in ostalo opremo. Prostora je res zelo malo in ni druge, kot da vsi v miru sobivajo skupaj. Do jutra gostinski pospravijo mize in pomol v celoti zavzamejo ribiči, popoldne pa obratno.