Četrtek in petek, 21. in 22. junij 2018, zaliv San Giovani di Serrata – Porto Frailis – sidrišče pred marino Arbatax

Dobrih 17 milj dolgo razdaljo do naslednjega sidrišča v glavnem prejadrava v zelo šibkih vetrovih oziroma bolje povedano – trenirava regatno jadranje v bonacah. To se prebere tudi tako, da Andrej neumorno trima jadra, barka pa se premika s hitrostjo med dvema in tremi vozli. No, kasno popoldne in slabe štiri milje pred za danes izbranim sidriščem, le pade odločitev, da se jadra zvijejo in vžge motor. Mislim, da k temu odločilno prispeval obet dobre večerje na obali.

Ponovno sva se odločila za znano sidrišče – Porto Frailis – tu sva bila že pred dvema letoma. Je majhen zaliv tik pred večjim in ne posebej privlačnim pristaniščem Arbatax, kjer je tudi marina. A te ne potrebujeva, na kopno pa lahko prideva tudi tu. S tenderjem seveda, na vesla ali pa z motorjem….če ta vržge. Najin novi Mercury Marine včeraj ponovno ni. In sva odveslala, točneje Andrej je odveslal, jaz pa sem se počutila kot Pocahontas.

Na obali je bilo treba najprej popraviti mesečno povprečje korakov v nikoli povsem zadovoljnem Samsung Health-u. In to po zelo zanimivem, bi rekla celo prestižnem kampu, ki se razteza po dokaj strnemo pobočju rta, ki loči zaliv od sosednjega. Ogled kampa je za Andreja še vedno doživetje, pa čeprav se že dolgo ne ukvarja več s tem. Na eni od zgornjih terasi kampa je tudi (že od predlani) poznana restavracija s lepim pogledom na zaliv in solidno ter ne predrago hrano. Je pa polna nemških turistov – kar ob prej povedanem ni naključje 😉. V zalivu je tudi lep butični hotel in ena bolj nobel restavracija, povsod imajo živo glasbo, tista s hotelske terase naju zabava se pozno v večer. Saj bi šla na ples, a kako se  v plesni obleki in čevljih pripeljati na kopno s tenderjem – to morava še naštudirati.

In ker ni bilo pogojev za ples, sva se nazaj grede ustavila na terasi, kjer so na velikem ekranu spremljali nogometno tekmo na SP med Argentino in Hrvaško. Na začudenje večine prisotnih sva se veselila gladke zmage naših sosedov. Večini prisotnih res ni bilo jasno, kaj se je zgodilo z slavnimi argentinskih navijači, lahko bi rekla, da so bili zgroženi skoraj tako kot Messi ob koncu tekme…

Petkovo dopoldne je bilo namenjeno delu – oba pošteno oddelava vsak svoj delovnik – jaz za ljubi kruhek, Andrej pa za čisto veselje in ohranjanje sivih možganskih celic. Ponovno je namreč dobil zanimiv prevod, ki se mu ni mogel upreti. Delo z barke zdaj prakticirava že tretje leto in gre…še posebej odkar prenos mobilnih podatkov ni več tako drag. Prvo leto je bila res stalna živčna vojna, kje dobiti zastonj internet, kje kupiti dodatne kartice… zdaj je veliko bolj enostavno in ceneje seveda. Je pa res, da je potrebno pred odhodom sistematično opraviti vse sestanke, si naložiti vse dokumente v pdf-je in predvsem nič pozabiti! Letos imam tudi mnogo manj obveznosti, tudi zato bo delo na barki bolj prijetno in manj stresno. Ker kar je res, je res: tudi jaz si ne znam predstavljati tega, da ne bi še nečesa koristnega počela – poleg seveda dnevne rutine na barki.

Pozno popoldne pade odločitev za premik na drugo sidrišče – na slabe tri milje oddaljeno sidrišče v zalivu pred vhodom v luko Arbatax. Tu je bilo svela iz ure v uro več, po dveh dneh in nočeh imava guganja dovolj. Tudi na načrtovanem novem sidrišču sva bila že lani in impozanten valobran Arbatax-a daje upanje, da bo noč mirnejša. Jutri pa tako ali tako nameravava v marino – na pošten sprehod, obnovo zalog hrane in tudi prijazen sobotni večer v kakem lokalu ali morda na kaki prireditvi bi se prilegel. Do Olbie je le še 63 milj in tam morava biti naslednjo soboto. Ne spomnim se, kdaj bi imela za tako kratko pot toliko časa!