Nedelja, 17. junij 2018, Villasimius – Porto Giunco, 4,4, nm

Noč na sidru je sicer mirna, le na svel se bo potrebno ponovno privaditi. Plovni sidri ob bokih barke sta se dobro obnesli, v bodoče bosta stalni pripomoček v podobnih situacijah. Današnji premik je kratek, obplula sva le rt Carbonara in sidrala na nasprotni strani – v zalivu Giunco, kje le ozek pas kopnega loči morje od slikovitega slanega jezerca s flamingi. Zasidrala sva s ena 8 metrih , na dnu bela mivka, sidro dobro drži, morje kristalno čisto, prelepa mirna prva nedelja najinega letošnjega jadranja. Na sidrišču je sicer cca 10 jadrnic, očitno se je jadralska sezona že začela. Andrej z nekaj potopi še vedno čisti školjke z trupa Altopa, a previdno, sva namreč v enem od bolj varovanih nacionalnih parkov Sardiniji. Proti večeru sva razmišljala o tem, da bi se s čolnom podala na kopno, a se nama ni dalo. Ta predel sva namreč dodobra prehodila že dvakrat –lani poleti in med letošnjimi velikonočnimi počitnicami. Lani poleti nama je celo uspelo narediti nekaj posnetkov s flamingi, a več naj bi jih bilo tu pozimi in spomladi. In ko smo bili aprila ponovno tu, so že odleteli na (očitno tudi njihovo velikonočno druženje ) v mokrišča okoli Cagliarija, kjer jih je bilo res veliko. Očitno ne ljubijo fotografiranja. Smo pa zato prehodili vrhove na rtu (tiste, kjer je dostop seveda možen, svetilniki so v Italiji v večini tudi vojaški objekti in so zelo zavarovani, dostop pa onemogočen precej od daleč…), si ogledali staro aragonsko trdnjavo in nekaj manjših zalivov, kjer so bili nekoč kamnolomi.