Priprave v Cagliariju, 14. do 16. junij 2018

Začetek letošnjega trimesečnega jadralskega dopusta je bil zelo stresen – na pol poti do letališča v Trevisu smo dobri dve uri stali v zastoju zaradi prometne nesreče in videti je bilo, da bomo zamudili avion. Hvala Petri, ki je po več poskusih le uspela priklicati nekoga na letališču ter se dogovoriti, da bomo prišli že po zaprtju vrat ter nam spotoma sporočila tudi, da ima tudi najino letalo  zamudo. Običajno imava ob prihodih na letališče uro rezerve, tokrat sva imela dve…

Barka naju je pričakala v dobrem stanju in brez posebne naglice sva se lotila zračenja, čiščenja, polnjenja zalog hrane. Marino imava plačano do 15. junija , Cagliari pa se nama je v tem letu zelo priljubil in nikamor se nama ne mudi. Ko preštejem dneve, ki sva jih preživela tu, jih je za dober mesec….

Marina Sant Elmo je mala klubska marina ob vzhodnem delu velikega mestnega valobrana, ki tudi nosi ime po svetemu Elmu, Erazmu po naše, velikemu zavetniku mornarjev, celotnemu temu delu mesta pa dominira bazilika Di Bonaria, največje romarsko središče na Sardiniji. V tridesetih letih 14. stoletja so jo zgradili – kdo drug kot španski Aragonci – potem ko so na Sardiniji nadvladali Genovežane  in sem naselili menihe reda Sv. Mercedarija. Kmalu po tem, ko so leta 1370 v zakladnico cerkve prinesli znameniti kip Matere božje v lesenem zaboju, je cerkev postala duhovno in romansko središče Sardinije. Legenda pravi, da je kip device v lesenem zaboju sam priplaval na obalo, potem ko ga je posadka v obupu in viharju vrgla v morje, devica pa je imela ob tem v roki prižgano svečo. Čaščenje tega kipa se je hitro razširilo med jadralci po Sredozemlju, predvsem pa po španskih obalah. In zanimivo, potem ko je Pedro de Mendoza leta 1536 po viharni plovbi dosegel ustje reke Río de la Plata, se je zahvalil Gospe De Bonaria in kraj poimenoval Santa Maria del Buen Aire, ki je prastari del današnjega Buenos Airesa. Današnja bazilika je veličastna stavba, ki so jo zadnjič temeljito obnovili leta 1998, poimenujejo pa jo tudi »svetišče Božje matere poštenih vetrov« in je zavetnica mornarjev ter pokroviteljica jadralcev. Pred cerkvijo je velik trg, vse skupaj pa zelo spominja na naše Brezje, le da so tu vsepovsod simboli jadrnic in morja….

Marina je skrbno urejena, sanitarije so čiste, imajo mini pralnico, posebno skrb namenjajo varnosti, zato podnevi marineroti ponoči pa varnostniki kar naprej krožijo po pomolih. In ob tem skrbijo za njihovo posebnost – udomačeno divjo gos, poimenovano Shasira. Pred letom in pol je kot mladič obstala tu in od takrat jo skrbno hranijo, ji pozimi naredijo toplo gnezdo pod stopniščem, počasi postaja prava maskota marine. Prepozna svojega marinerota, ki se mu edinemu tudi približa med hranjenjem. Je precej izbirčna, najraje ima riž in maslen bel kruh…no ja, pojedla je tudi najinega črnega.

Pomanjkljivost te marine pa je, da je do trgovin in do lokalov s hrano zelo daleč. Imajo sicer prijetno malo restavracijo z odlično kavo, a ta ne pozimi in tudi zdaj še ni bila odprta. Do centra mesta je slabe tri kilometre in ker neumorno štejeva korake, sva se tja napotila tudi dvakrat na dan…

Andrej ureja še zadnja opravila v zvezi z pre – registracijo najine jadrnice – Altopo nosi zdaj nizozemsko zastavo in njegova matična luka je Amsterdam. Veseliva se tudi vnovičnega srečanja s Patriciom- domačim jadralcem, ki ima Elanovo jadrnico nasproti naju in s katerim sva se spoprijateljila lani. Patricio je velik prijatelj Slovenije, njegov sin je navtični inženir v Elanu, zato je pogosto v Ljubljani, ki mu je zelo všeč. Letos pozimi naju je obiskal v Novem mestu, najino gostoljubje pa je zelo velikodušno vrnil z izjemno večerjo med velikonočnimi prazniki, ko sva bila midva v Cagliariju. Žal se nam snidenje tokrat ni izšlo, Patricio je namreč pediater kardiolog in prav te dni predaja službo svojemu nasledniku ter se odpravlja v pokoj…. . Kakor koli – z Andrejem sta v stalnem kontaktu in se kmalu spet srečamo – ob odhodu nama je zaželel prijetno plovbo in zagotovil, da bo po 1. juliju tudi njemu jadrnica drugi dom.

Tudi zaradi precej močnega vetra sva se namestitve jader lotila šele zadnje popoldne in v soboto zjutraj, sva bila pripravljena na izplutje.