Andraitx – Santelm , 4.7. ; 6,5 NM

Kadar sva v marini, se moj dan vedno začne z delom na računalniku. Navadila sem se dela tudi ob nenehnem rolanju barke in mi do sedaj še nikoli ni bilo slabo. A kadar je prilika, da je pisalna miza vsaj nekaj ur pri miru, steče delo vseeno hitreje.

Najin današnji cilj so v peljarju tako lepo opisana sidrišča na vzhodni strani otoka Dragonera, ki so le dobrih pet milj stran. Po kosilu odveževa in kmalu sva v najjužnejšem in enem od večjih zalivov Cali Llebeig. Izkaže se, da je primerna le za manjše čolne in dnevno kopanje, podobno je bilo tudi z naslednjima dvema. Nič, ne preostane nama nič drugega, kot da se odpraviva čez preliv nazaj, v zaliv Santelm. Tu je sicer teoretično možno sidraje, vendar le na belino in nikakor ne v strogo zaščiteno morsko travo pozejdonijo. A tam, kjer je belo, so boje. To sicer stane 29 eur, a noč bo mirna in skiper bo spal, to je pa tudi nekaj.

Zvečer se odpraviva na kopno, mestece je prav simpatično, a ga kmalu prehodiva po dolgem in povprek in Andrej še ne izpolni dnevne norme korakov. Povzpneva se še do mestne trdnjave in ko prideva na vrh, ugotoviva, da je sicer lepo urejena, a preurejena v elitno zasebno bivališče. Ni kaj, tudi tu imajo tajkune, ampak najbrž še iz zelo davnih časov…. Je pa bila zato pot navzdol čez prijeten gozdič osvežujoča. Na plaži se je med tem na posebnem odru pričel nastop lokalne glasbene šole, nekakšen letni pregled vsega doseženega . Spomini se vračajo v čase, ko sem hodila na nastope Zale v naši glasbeni šoli. Vedno je več štela tista pianistka, ki je imela več gledalcev, prišli so stari starši, pa tete in strici, midve z Zalo pa sva bili največkrat sami, saj nikogar od najinih ni bilo v Novem mestu. Še danes iskrena hvala Petri, Balažičem, Korču in Zlatki, ki so nama takrat stali ob strani. No ja, naši mladi glasbeniki so bili boljši, to še posebej velja za »La bando«, ki je pod vodstvom mlade dirigentke nastopila na koncu.