Cala St. Vincent , 30.6. – 2.7.
Že ob prihodu v zaliv je kazalo, da bova tu kak dan več… za prvo noč napovedanih 25 vozlov JV sicer malo potegne čez hrib, a sidrišče je prostorno in dno dobro drži – če seveda vržeš sidro v mivko in ne v travo. V zalivu je precejšnja gneča, kar nekaj je malih jadrnic na očitno stalnih bojah, nekaj podobnih, kot je najina, pa tudi nekaj večjih dvojambornic in katamaranov… Prva noč je bila zelo pestra, zabava se je pričela okoli pol pete zjutraj, ko sta veter in tok pričela svoj ples v krogu sredi zaliva. Midva pa ravno na sredi ! Bližnja nočna srečanja s treh strani, vse brez besed, vsi vemo, zakaj gre. Ob 6h je vse mirno, še ena skiperska noč se konča z jutranjim spancem.
Zjutraj sprejmeva odločitev, da ostaneva še en dan, za ponoči in proti jutru je spet napovedana nevihta z dežjem. Ko se proti večeru vse malo umiri, se odpraviva na dolg sprehod ob obali. Pot naju vodi na SV rt otoka, ki je poln vil, kot se za Ibizo spodobi. Uživava v večernem hladu in občudujeva domislice arhitektov. Večer zaključiva v arabski restavraciji Boat hause tik ob plaži, toplo jo priporočava.
Ne mudi se nikamor, pogoji za prečkanje na Majorko bodo šele v ponedeljek. Zaliv se vse bolj polni,vsi čakamo, da se vreme umiri.. To je zadnji zaliv na tej strani Ibize z zaščito pred severnimi vetrovi. V soboto zjutraj se je nad nami sprostila nevihta, bilo je precej bliskanja, nekaj dežja in eden ali dva piša preko 30 vozlov, čez dan pa oblačno in primerno za dolg sprehod v okolico. Tokrat sva se odpravila na drugo stran, proti naselju Sant Charles. Pot vodi ob cesti skozi lep borov gozd. Ko pa prideva na plano, presenetijo neobdelana in opuščena polja. Posajenih je sicer kar nekaj rožičevcev, a tudi ti ne izgledajo obrezani, polni so suhih vej. Očitno je tu turizem tako donosen, da ni interesa za poljedelstvo. Kar za Španijo ni značilno, na celini je vsaka krpa zemlje obdelana… Zvečer se tudi midva odločiva preizkusiti delček znamenitega nočnega življenja na Ibizi. Izbereva lokal s kubansko glasbo, seveda sta tudi tukaj dva umetnika, ki se izmenjujeta v programu – disk džokej, ki vrti svoje kombinacije in pevec ter kitarist. Ko je ta na odru, se prične vse v lokalu vrteti v ritmu salse, sambe, marengeja… otroci, mladi, starejši gospod ob opori palice, pa tudi natakarice, ko imajo le minuto časa…. Posebno vzdušje, žal bi mi bilo, če ga ne bi doživela… le prekmalu je bilo treba nazaj na barko. Ta je samevala daleč v zalivu, svela do tja pa je bilo tudi kar nekaj.
