Torrevieja – Alicante, 23.6.2017; 27,7 NM
Iz sidrišča sva odplula že pred sedmo, saj sva želela biti v Alicanteju že za čas kosila. Slab vetrič v krmo naju je spremljal vse do otočka Tabarca, ki sva si ga tokrat želela spotoma ogledati. Otok je zaščiteno območje, sidranje ni dovoljeno, možen je le privez na turističnem pomolu, polnem turističnih velikih bark z gosti iz bližnje San Paole. Vseeno poskušava sidrati, saj je na sidrišču kljub prepovedi (zapisane v peljarju) nekaj jadrnic in motornih čolnov. A sidrišče je daleč ob obale in polno sumljivih skal. Vmes zapiha še močnejši veter in odločila sva se, da dvigneva jadra in se odpraviva direktno v Alicante. Tu se priveževa ob 13.15 ter dobiva zadnji prosti vez – pa še tega le za en dan in to na koncu pomola za čakanje. Z daljšim postankom v Alicanteju tudi tokrat ne bo nič ! Na kavici po kosilu in ob dobrem internetu v lokalu Andrej še enkrat preveri vremenske napovedi in ugotovi, da je jutri optimalne dan za prečenje na Ibizo ter da se v začetku naslednjega tedna napoveduje poslabšanje vremena, ki bi naju za nekaj dni prikovalo na privez v marini. Žal ne v tej ! Torej bo treba zavihati rokave in se pripraviti na pot: na vrsti je pranje, pa nakupovanje, treba po očistiti barko, doliti vodo ter najpomembneje – zašiti strgan rob genove.
Ob pol desetih sva se le uspela odpraviti na potep po mestu in odkrila sva še razlog, zakaj je marina tako polna – ta vikend je v Alicanteju tradicionalno praznovanje, ki ga poimenujejo Fogueres de San Joan. Gre za t.i. žegnanje oz.kresovanje in praznovanje godu Janeza Krstnika, prav v Alicanteju je ta festival najstarejši in največji v Španiji. Center mesta je zaprt za promet in poln velikih skulptur, ki jih izdelujejo skupine meščanov in z njimi tekmujejo na posebnem natečaju, imajo tudi velik muzej teh skulptur. Največja atrakcija pa je velika povorka, že od poznega popoldneva meščani ob ulicah, kjer gre, sedijo na stolih in čakajo. Midva sva se uspela prebiti skozi množico do križišča glavne avenije in ob tribuno za častne občane. Imela sva kaj videti: nepregledna kolona zgodovinskih likov, noš krajev iz Španije, prestavitev društev, na desetine godb na pihala in drugih ansamblov z etno glasbo. Prva paša za oči… gneča je bila nepopisna in po dobrih dveh urah sva omagala in se odpravila na barko… povorke še ni bilo konec. Na trgu pred marino sta bili dve veliki prizorišči z glasbo za zabavo do jutra, seveda pa je bil tudi ognjemet. Žal sva na vse to naletela nepripravljena, predvsem pa odločena, da navsezgodaj odjadrava na Baleare. Ta festival si želim še videti in predvsem doživeti. Neverjetni so ti Španci, kako skrbno negujejo svojo tradicijo in kako spoštljivi so do svoje zgodovine. Največkji vtis so na mene naredila društva »sodelovanja med kristjani in moriski« ( to so potomci Mavrov, muslimani, ki so sprejeli krčansko vero). Ohranili so noše, glasbo, plese in tudi spomine na ne vedno najbolj prijazno sobivanje. V povorki so bile tudi skupine noš iz Andaluzije, pa zgodovinski liki iz časa križarskih vojn, pa skupine, oblečene v noše prvih arabskih osvajalcev… vse to skrbno aranžirano na premičnih odrih na vozovih, ki so jih počasi peljali pološčeni traktorji in seveda spremljano z ljudsko glasbo različnih skupin – od godb na pihala, do skupin z bobni … Za mene kot veliko ljubiteljico etno glasbe je bilo to res doživetje.
