Ceuta – Benalmadena, 13.6. 2017; 65,7 NM
Izplujeva v blagem vzhodniku in že v luki dvigneva glavno jadro, takoj za tem pa tudi genovo. Izza rta je veter že malo močnejši in obeta se nama prijazno jadranje preko preliva čim dlje nazaj proti vzhodu. Končno se srečava tudi z družino živahnih delfinov, pravijo, da jih je v teh vodah veliko. Pozorno spremljava ladijski promet, sredi preliva sva jih v obeh koridorjih in najinem vidnem polju naštela kar 21. Bližje sva Evropi, manj je vetra in kmalu zavlada brezvetrje, tu sicer precej redko. Odločiva se, da bova dan izkoristila za čim daljšo pot in ob pol devetih, spustiva sidro ob vzhodnem valobranu marine Benalmadena.
Je pa dan še vedno pod močnim vplivom vsega videnega v zadnjih nekaj dneh. Na eni strani Ceuta, zadnjih 500 let trden branik katoliške Evrope, na drugi strani pa svetovljanski angleški Gibraltar, kjer njegovi trenutni posestniki dobrih 10 let nazaj prodajo najlepšo parcelo na rtu, imenovanem Evropa, za gradnjo velike mošeje. In jo skupaj z graditelji, savdsko kraljevo družino, tudi pompozno odprejo – na posvetitvi je bilo v koloni menda kar 60 rollsroysov. V Ceuti je prizadevanje Španije, da bi življenje v tej enklavi teklo normalno, opaziti na vsakem koraku. Opaziš pa tudi veliko policistov vseh vrst, v letošnjem letu so begunci že dvakrat podrli obmejno ograjo. In to kljub temu, da je za mejo urejena država Maroko in ne kaos, kot velja drugod v arabskem svetu. Tudi plovba po vodah gibraltarskega preliva ni več isto, na kanalu 16 vsako uro opozarjajo o novih in novih opaženih gumenjakih, ki prevažajo begunce. Kam gre ta naš svet? In zakaj le se zgodovina tako zelo ponavlja? Skozi te kraje ljudstva z ene ali druge strani nenehno napadajo drug drugega: najprej so Vandali podjarmili stara arabska plemena, nato so Arabci zavzeli skoraj ves Pirenejski polotok in mu vladali 500 let. Konec 15. stoletja so katoliški španski kraji med rekonkvisto iztisnili arabske Mavre preko morja in obzidja Ceute. Danes pa Evropejci spet gradimo ograje, da bi se obranili obranili pred muslimanskim svetom…
In kot sladica na ta zmešani svet še dve doživetji iz Gibraltarja. Najprej večerja v lokalu za domačine –Angleže seveda, na ulici tik ob sinagogi. Po koncu obreda se je po ulici ponosno sprehodila gibraltarska židovska skupnost. Prizor, ki ga redko vidiš: možje in tudi mali dečki v črnih ali temno modrih oblekah, pravoverci s tipičnimi bradami, vsi pa z njihovimi pokrivali. Očitno tudi na ta način dokazujejo svoj stoletni obstoj in povezanost, predvsem pa trdoživost. In potem naslednji večer iskriv pogovor z Angležem Davidom, ki je seveda ponosen na to, da je Gibraltar angleški. Je proti Brexitu, a tudi on meni, da bi morali imeti Angleži poseben status, kot so ga imeli skozi zadnja stoletja. Tudi zato, ker so bili prvi, ki so povezali svet. Zanimivo je bilo prisluhniti njegovim opisom jadranja okoli Anglije in izkoriščanja plimovanja. Pravi, da je Anglija za jadralce trd oreh in da so bili ravno zato Angleži tako dobri pomorci…
