Ceuta, 12.junij 2017
Za Ceuto si pa res velja vzeti vsaj dva dneva ! Bogve kdaj bova spet pristala na afriški celini in tudi mesto je že na prvi pogled nekaj posebnega !
Marina leži v samem centru, tik ob tržnici in nedaleč stran od znamenitih srednjeveških obzidij, ki so varovala polotok, na katerem leži staro mesto. Obhodila sva jih že prvo popoldne in res so impozantna! Mesto je bilo varovano kar s tremi zaporednimi obzidji, med prvima dvema in tretjim pa je globok prekop z morsko vodo! Ko to vidiš, ti je jasno, koliko Špancem od rekonkviste pa do danes pomeni, da posedujejo to mesto na nasprotni strani Gibraltarske ožine. Že marinero naju je takoj po pristanku opomnil, da sva še vedno v Španiji, po mestu plapolajo številne ogromne španske zastave.
Španijo počasi odkrivam vse od leta 2012 naprej in vedno znova me očara njihov občutek za estetiko in predvsem to, koliko pozornosti namenijo skrbi, da so mesta lepo urejena, polna parkov in drugih javnih površin. Ceuta je enklava, ki ji je namenjena posebna skrb in to se čuti na vsakem koraku: lepo urejene fasade hiš, spomeniki praktično na vsakem križišču, ob vseh večjih ulicah so zasaditve rož, ki jih skrbno urejajo, kljub omejenemu prostoru je tudi nekaj zelo lepih parkov. Veliko je javnih površin, bazenov, športnih in otroških igrišč, lepo urejenih javnih plaž in očitno je, da obstaja velik interes, da bi se prebivalci v tem praktično zaprem mestu dobro počutili. Presenetijo te tudi zelo lepe ulične luči, na skoraj vseh podpornih zidovih so dekoracije iz njihove tipične keramike.
Danes sva se takoj po zajtrku podala na uro dolgo pešpot na vrh polotoka, na katerem kraljuje stara vojaška utrdba. Pot v hrib je preurejena v romarsko pot svetega Antona Padovanskega in ob kolenogrizu navkreber se res zaveš vseh svojih grehov ! Na vrhu je majhna cerkvica tega zavetnika, kjer bo jutri velika svečanost ob 600.letnici njene postavitve. Vsepovsod je bilo polno ljudi, ki so pometli celotno pot, okraševali stebre, prostor pred cerkvijo so oprali in nameščali lepo senčno streho, televizijska ekipa je postavljala kamere, faranom so pomagali tudi vojaki… Jutri, na dan tega zavetnika, bo tu očitno veliko slavje. Od cerkvice, ki je tik pod vrhom, sva se podala tudi do trdnjave na samem vrhu. Ob vhodu vanjo naju je ustavil hud nemški ovčar in nama povedal, da nisva zaželena. Trdnjava očitno še vedno služi v vojaške namene.
Pot navzdol vodi po dolinici, kjer ob nalivih teče najbrž edini tukajšnji potok. Preurejena je v prelep arboretum, specializiran predvsem za palme, a je veliko tudi drugega cvetja. In spet kar nekaj kipov, posvečenih povsem vsakdanjim ljudem. Ob enem sva prebrala, da imajo prebivalci Ceute vsako leto v začetku novembra dan narave: družine preživijo ta dan v vseh teh parkih, na igriščih in na plažah ob sendvičih in medsebojnem duženju-
Seveda sva se podala tudi na njihovo tržnico. Imajo zelo bogato ponudbo rib ter sadja in zelenjave, vse pa že močno diši po začimbah iz sosednjega arabskega sveta. Cene so milo rečeno zelo ugodne. Kar velja tudi za hrano v gostilnah: okusno kosilo z glavno jedjo, kozarcem vina in sladico je bilo 8 eur. Imajo pa povsem drug bioritem: ob 14.h sva bila prva na kosilu, restavracije za večerjo pa odpro ob pol desetih. Res pa je, da približno ob tem času zaide tudi sonce.
