Otranto – St. Maria di Leuca, 2.julij 2016
Dnevne razdalje bodo okoli pete italijanskega škornja precej krajše, zato si privoščimo dopoldansko potepanje znotraj obzidja tega res lepega starega mesta. Otranto je najbližje obalam grških otokov ter neke vrste varuh vhoda v jadransko morje, zato ne čudi, da ima mesto burno zgodovino. Bilo je grško mesto, v Hanibalovih vojnah celo nasprotnik Rimljanov, nato pa skozi srednji vek pod Normani, Bizantinci, posebej krut je spomin na turško zavzetje in usmrtitev meščanov pred obzidjem…
Sledove vsega tega smo si komaj začeli ogledovati, ko nas je pred mestno katedralo zadržala tipična italijanska poroka. V hladni senci lokala pred trdnjavo Aragoncev smo si privoščili še dobro kosilo in naprej proti skrajnemu JV rtu Italije smo zapluli šele okoli druge ure.
Za dnevno etapo 23,4 milj smo potrebovali 4 ure, nekaj časa smo se še trudili jadrati v šibkih vetrovih severozahodnika, nato pa se je tudi naš skiper vdal in počasi smo odmotorirali ob za Italijo precej nenavadnih pečinah in zanimivih jamah Otrantskega kanala.
Malo pred vplutjem v zaliv St. Maria di Leuca nas je zaustavila patrulja italijanske finančne policije. Prijazno štiričlansko posadko je zanimalo od kje smo, kam plujemo in kdo smo. Ko so dobili odgovore na svoja vprašanja, so nam želeli srečno plovbo in odpluli. Prvič se nam je zgodilo kaj takega in občutki so bili pravzaprav dobri, očitno varujejo svoje meje pred tihotapci robe (in ljudi).
