Prečenje Jadrana, 27. in 28. 6. 2016; Komiža – Trani

Posted by Alenka in Dnevnik, Nerazvrščeno On 28 junija, 2016

Iz Komiže izplujemo ob pol treh, piha vzhodnik, 6 do 8 vozlov, ki pa okoli 16. ure obrne na jugovzhodnik. Nič ne bo z ogledom Palagruže, ostaja levo od nas! Ko pade noč, poskušamo vklopiti novi radar, nič! Po posvetovanju z Damirjem popravimo slab stik in potem lahko opazujemo promet in oblake okoli sebe. Veter kasno zvečer končno obrne na napovedani severozahodnik z močjo 5-6 vozlov, kurz za Vieste je 180, torej naravnost na jug, veter piha v polkrme. Kapitan določi gvardije. Z Barbaro skrbiva za varno plovbo do 2. ure. Veter pojača na 10 vozlov, zato s Klemnovo pomočjo naredimo 1. skrajšavo. Ponoči je potrebna dodatna previdnost. Ob 2. uri prevzameta stražo Alenka in Dušan. Okoli 5. ure zjutraj smo 8 milj južno od Viesteja. Do tja bi morali orcati, zato se odločita, da nadaljujemo pot naravnost do Tranija, torej še dodatnih 20-25 milj. Veter kmalu zatem pojača na 20 vozlov, na 2. skrajšavi letimo tudi preko 9 vozlov. Valovi so vse večji, tja do 1,5 metra. Oglasi se alarm za prazen akumulator. Čeprav naj bi bila dva (mnogo kasneje ugotovim, da drugi sploh ni priklopljen), in so jih sončne celice preko dneva dodobra napolnile, so radar, avtopilot in hladilnik očitno vendarle preveč. Izklopimo radar in hladilnik, za krmilom pa Rezko (tako ljubeznivo imenujemo našo avtopilotko) zamenja Dušan. Ob 12.h se utrujeni zasidramo v zalivu pred katedralo v Traniju. Prva napornejša trasa naše poti je za nami. Od Žirja smo prepluli skupaj 104,7 milje. Samo prečenje je trajalo le 21 ur in pol. Ni slabo.

Zasidramo znotraj mestne luke, med marino in valobranom in pod znamenito katedralo tega slikovitega apulijskega mesta. Na tem sidrišču smo drugič, Trani je bil naš cilj že na jadranju po Apulijski obali leta 2010. Seveda kmalu odidemo na potep po mestu in na prvo pravo italijansko pico. Večerni klepet v kokpitu pa mine ob romantični razsvetljavi katedrale in obzidja mesta.